Teo Spiller že od leta 1995 deluje na področju spletne umetnosti, digitalne grafike, robotike in drugih tehnološko podprtih umetnosti, vendar sebe smatra predvsem kot sodobnega umetnika: »Sodobna umetnost kritičen odziv na trenutne razmere v družbi. Ker razmere v družbe v veliki meri sooblikujejo sodobne tehnologije je naravno, da le-te uporabljam pri svojem delu«. Svetovno poznan je postal predvsem kot prvi na svetu, ki je prodal spletno umetnino galeriji (delo Megatronix Mestni galeriji Ljubljana, Maja 1999). Pogajanja med avtorjem in kupcem organizira kot mednarodni spletni forum z uglednimi udeleženci s področja spletne umetnosti in teorije. (glej Matthew Mirapaul, New York Times, There may be money in internet art after all, 13. Maj 1999). Posebej pomembna so spoznanja o pravicah, načinih arhiviranja in drugih aspektih zbiranja spletne umetnosti kot nove, nematerialne in vsem dostopne zvrsti.

Iz teksta dr. Aleša Vaupotiča
“Sonetoidni spletni projekti Tea Spillerja: Spam.sonnets (2004),
Novičarski soneti (2010) in SMS soneti (2010)”:

N o v i č a r s k i s o n e t i / N e w s S o n n e t s ( 2 0 1 0 ) .
http://black.fri.uni-lj.si/spiller/news/index.php?krat=3&sonet=1

Teo Spiller
je svoje raziskovanje novomedijskega soneta nadaljeval leta 2009 z
novim spletiščem. Projekt v realnem času zbira naslove novic z
novičarskih spletni strani (prek protokola RSS), ter jih prikaže v
obliki soneta. Posamezne vrstice so povezne s temami novic, kar
omogoča kontrolo nad tematskimi premestitvami v kvazisonetih. Projekt
»butne«, ko se uporabnik ali uporabnica z miško dotakne verzov, saj
se črke vrstice, čez katero se je zapeljal kurzor, povečajo čez cel
ekran. Bralni občutek ob Novičarskih sonetih je zares nenavaden, saj
verzi grobo pritegnejo v zavest realnega referenta – posredovanega
skozi novinarski jezik –, ki je za spletnega obiskovalca praviloma
aktualna novica. Npr. ob branju verzov (tj. novinarskih naslovov)
bralec izve trenutno aktualne novice, na katere se je morda treba
celo takoj odzvati, npr. ob poplavah ipd. To korenito spremeni do
sedaj nespremenljivo konstanto poezije, namreč njeno umirjeno
premišljenost, ki ima za cilj trajnost sporočila (npr. v Prešernovih
delih konsolidacijo slovenskega bistva). Časovna razsežnost bralnega
doživljaja poezije se potemtakem radikalno spremeni.



S M S s o n e t i / S M S S o n n e t s ( 2 0 1 0 ) .
http://www.netartist.eu/SMS/

Najnovejše Spillerjevo
sonetoidno spletišče odpira vprašanje prostorskih razsežnosti
poezije. V primeru knjige je situacija razmeroma preprosta: bralec
ima pred sabo knjigo (mogoče je sicer tudi, da posluša bralca ali
recitatorja), avtor besedila pa je poljubno oddaljen tako prostorsko
kot časovno in neposredno ne posega v bralčevo početje. Literarna
veda npr. ločuje med prvotnim in drugotnim obstojem literarnega dela,
od katerih je celo avtorju prvi dosegljiv le v trenutku zapisa oz.
fiksiranja besednega materiala, kasneje pa tudi avtor, tako kot vsi
bralci, prisostvuje v množici bralnih konkretizacij sekundarne
eksistence literarnega dela (Kos 70-1). Spillerjevi SMS soneti to
situacijo korenito spreminjajo, kar je posledica hitrosti potovanja
informacij, ki jo omogočajo novi komunikacijski mediji. V
komunikacijskem sistemu projekta sodelujejo tri različne vloge:
potniki na ljubljanskih mestnih avtobusih, ki – sicer tudi neodvisno
od Spillerjevega spletišča – uporabljajo sistem za pošiljanje in
prikazovanje kratkih sporočil na ekranih, ki so montirani v mestne
avtobuse, nato spletni uporabnik, ki uporablja spletišče SMS sonetov,
ki mu ponuja v uporabo petsto zadnjih sporočil, da iz njih sam zgradi
nov sonet, in seveda tudi avtor Spiller kot iniciator in konstruktor
projekta večuporabniške produkcije sonetov. Uporabnik sistema,
nekakšen bralec-avtor, je po eni strani omejen na vrstice nekakšnih
dovtipov pri konstrukciji lastnega soneta, obenem pa lahko tudi sam
pošlje SMS prek svojega mobilnega telefona, da se ta prikaže znotraj
sistema in tako postane na voljo za vključitev v sonet (Spiller
ugotavlja, da je mogoče sistem tudi bolj »hekersko« prelisičiti, kar
dodaja še eno razsežnost k pomenskosti tega novomedijskega projekta).
SMS soneti so seveda pravi soneti, saj jih ni ustvaril stroj sam –
vsak ima svojega (podpisanega) avtorja, ki je odgovoren za literarno
vrednost pesmi. Novo je pravzaprav le to, da je spletni pesnik soočen
z glasovi potnikov ljubljanskih avtobusov, kar mu ponuja »ambient« za
pesnjenje. Kar pa je najpomembnejše v zvezi s tem projektom, pa je
to, da je mogoče opaziti prostorske zgostitve projekta – prikazi
posameznih sporočil so razpršeni ob linijah ljubljanskega mestnega
avtobusnega prometa, spletni uporabnik pa je izvzet iz prostora, saj
je spletišče dosegljivo povsod, kjer je dosegljiva povezava z
internetom. Komunikacija med soudeleženci, nekakšen dialog, v
komunikacijskem sistemu je pravzaprav mogoč – čeprav seveda natančno
reguliran –, saj celo potniki na avtobusih lahko odgovarjajo na
morebitne nove vnose in sporočila spletnega pesnika, ki uporablja
spletišče.



S p a m . s o n n e t s / S o n e t i n e ž e l e n e p o š t e ( 2 0 0 4 )
http://www.netartist.eu/besedilnost/nezeleni-sonet.html

Poezija zahteva maksimalno
zgoščenost besednega izraza, to pa je nedosegljiv cilj avtomatične
produkcije verzov in pesmi do danes. Povsem »prosti verz« pravzaprav
ne obstaja, gre namreč za vsakokrat nove ritmizacije vrstic besedila,
ki jih je seveda mogoče opisati s tradicionalnimi verzološkimi
kategorijami (Novak 45). Avtomati za poezijo, kot je npr.
Enzensbergerjev Poesie-Automat (1974, 2000), ki naključno premešča
verze in dele verzov v pesemskih šablonah, se ob uporabi – branju –
pokaže za problem, saj je neurejenost znotraj kvaziverzov in
kvazipesmi prevelika (Enzensberger). Projekt Tea Spillerja
Spam.sonnets to težavo pravzaprav na izviren način delno odpravi, saj
so vrstice smetja iz elektronskih pošt smiselne avtorske izjave -
»kupi Viagro!« – in obenem ready-madei. Spillerjev projekt potemtakem
predstavlja zanimiv poskus konsolidacije novomedijskega verza, ki se
uspešno zoperstavi vdorom naključja in z njim nesmisla. Seveda pa je
treba dodati, da pesemska in kitična oblika pravzaprav ne obstajata.
Edini sonetoidni element spam.sonetov je njihova vizualna podoba,
razvrstitev v kitice, kar je dovolj, da evocira tradicijo te oblike
(Novak 87). Sonetnost pa je v tem kontekstu pravzaprav nadomestna
oznaka za slovenskost (prim. zgoraj).