Ivan Cepanec recenzira ponoven prihod vikinških Amon Amarth, ki so jih spremljali ameriški moderni metalci As I Lay Dying in grški mistiki Septicflesh ... (v celoti!)
AMON AMARTH, As I Lay Dying, Septicflesh, 15. 11. 2011; Cvetličarna, Ljubljana
* Le nekaj let je minilo od zadnjega nastopa švedskih vikinških death metalcev Amon Amarth v ljubljanski Cvetličarni. Takrat so – zanimivo, skorajda na isti datum – nastopili kot predskupina Dimmu Borgir, zdaj pa so slovenskim oboževalcem ponudili ''headlinerski'' klubski šov, šov, ki so ga – kljub temu, da jih je marsikateri udeleženec tega koncerta že videl na festivalu Metalcamp – oboževalci še toliko bolj pričakovali. In Amon Amarth niso razočarali.
Marsikomu ni jasno, kako je v manj kot 20 letih švedskemu death metal bendu, ki poje o vikinški tematiki in pri tem še zdaleč ni prvi, uspelo priti tako visoko na sceni. Z leti so namreč Amon Amarth začeli snemati precej predvidljive, skorajda že ponavljajoče se albume (še grafično so si podobni, da je joj!), vikinške teme so prežvečene pri bendih, kot so Bathory, Thyrfing, Tyr, Unleashed in še kje, po drugi strani pa je to še vedno ekstremnejša metalska zvrst. No, očitno so v Sloveniji in drugod nordijski miti, bojevniške sage in postavni švedski blondinci več kot čislani – rezultat je bil tudi temu primerno v Ljubljani razprodan koncert, ki ni pustil ene same duše ravnodušne v tem Asgaardu.
Koncert so odprli grški ekstremneži, simfonično obarvani death-black metalci Septicflesh, ki so predstavljali svoj najnovejši izdelek The Great Mass. Kvartet je v 30 minutah, ob ne najboljši zvočni podobi in z velikim deležem matričnih vložkov, ki so nadomestili simfonične akterje, odlično predstavil svoja zadnja dva albuma, ki poleg novega imena nakazujejo tudi novejši stil. Za razliko od legendarne grške Necromantie ali pa po svetu visoko čislanih black metalcev Rotting Christ, Septicflesh svoj nastop podkrepijo tako glasbeno kot vizualno. Z zastavama, ki sta označevali ciklus ustvarjanja in uničenja, s črnimi uniformami, ki so spominjale na miks med Behemoth in Cradle Of Filth, s pesmimi, ki se gibljejo v kraljestvu med prej omenjenimi Behemoth, Laibach, celo novejšimi Sepulturinimi riffi in bombastičnimi etno in drugimi vložki, so s karizmatičnim frontmanom uspeli prepričati ljudi v konstantno sodelovanje, ki je na koncu že doseglo podobo masovne hipnoze in manipulacije. Vrhunsko!
Za njimi so nastopili ameriški As I Lay Dying, ki si z Amon Amorth delijo dom pri založbi Metal Blade. Za marsikoga je kalifornijski metalcore kvintet bil nenavadna izbira predskupine, a že od prve pesmi Within Destruction dalje, je bilo jasno, da imajo možje z Amon Amarth – razen v tematiki – veliko skupnih točk. Te se ne kažejo zgolj v surovem vokalu Tima Lambesisa (ki ga mehča spevni basistov back vokal), temveč predvsem v veliki meri melodičnih in agresivnih riffov Nicka Hippe in Phila Sgrosa ter izjemno agresivnem bobnanju Jordana Mancina. Čeprav so nas popeljali skozi vse albume, so se najbolj osredotočili na material z albuma An Ocean Between Us iz leta 2009, ki je očitno najbolj znan/uspešen v njihovi deset let trajajoči karieri. Morda zvokovno niso bili najboljši, pa tudi vokal je na trenutke izgubljal na svoji intenziteti, a več kot tri četrt dvorane so prepričali v mosh, circle pit in še kaj.
Ob prihodu Amon Amarth, ki promovirajo album Surtur Rising, je dvorana bila zapolnjena do zadnjega kotička. Znani in neznani obrazi v publiki so komajda čakali, da velik oder zasedejo v črno opravljeni, dolgogrivi Vikingi, ki jih vodi karizmatični frontman (drugače zelo dober poznavalec vikinške tematike) Johann Hegg. Le-ta je bil osrednja točka z odlično komunikacijo, odkrito navdušenostjo in smislom za vodenje metalskih množic na koncertu. Ostanek benda je prisoten le skozi glasbo, ki je ob hitih a la Runes To My Memory, The Pursuit Of Vikings in nujnim Death In Fire še vedno na trenutke bila tako prekleto monotona in predvidljiva, da je joj. Pač, epske melodične riffe, ki so v vsakem komadu prisotni več kot 90 % posamezne minutaže, lahko v nedogled meljejo le Iron Maiden. Definitivno bi brez karizmatičnega Hegga bili Amon Amarth kmalu ''yesterday's news''.
A po videnem in slišanem sodeč se Vikingom vsaj v teh koncih obeta res svetla prihodnost. In vidi se, da se možje tega zavedajo in da so temu dejstvu več kot dovolj hvaležni.
Z Odinom je popival Ivan Cepanec- Tegla.
Komentarji
komentiraj >> Re: Amon Amarth!!!
petra [21/11/2011]
johan hegg je res karizmatičen mož verjamem thoru. naj se sliši grmenje očeta boga groma thora
thor je vladar
odgovori >>