Nedelja, 11. 1. 2004
MarioB
Velikokrat nekatere osebnosti tako močno zaznamujejo določeno glasbeno zvrst ali pa kar
celotno geografsko območje, da so vsi poznejši ustvarjalci nujno podvrženi primerjanju s to osebo. Amalia Rodrigues nedvomno sodi med takšne močne osebnosti in kdorkoli se je že lotil interpretacije fada mora hočeš-nočeš prestati primerjave s to grandiozno vokalistko. Mariza, mladi up fada, se še kako zaveda svojega nehvaležnega položaja. Po eni strani se je Amalii oddolžila s tem, ko je na zelo hvaljen prvenec "Fado em mim" uvrstila kar štiri pesmi, znane iz repertoarja Rodriguesove. Po drugi pa se na novem, drugem albumu zavestno oddaljuje od premočne sence, ki jo na fado meče velika vzornica. Ne le, da je na "Fado curvo" uvrstila le eno skladbo, ki jo poznamo v Amalijini izvedbi – Primavera –, marveč že z naslovom nakazuje svoj delni, a vendarle, odklon od tradicije."Fado curvo" namreč lahko prevedemo kot »vijugasti« ali »ukrivljen« fado, torej kot fado, ki se izmika, izogiba zapovedanim kanonom. Razlog za ta odmik morda delno leži v Marizinem življenjepisu, saj je, čeprav je že zelo zgodaj, v otroških letih, spoznala fado, odraščala ob zahodnem popu in rocku, nanjo pa sta zelo vplivala še jazz in blues. Rojena je bila v Mozambiku, a se je že kot dojenček s starši preselila na Portugalsko. Tam je začela prepevati že kot majhen otrok in je, stara le pet let, prepevala v restavraciji svojih strašev.
Prvenec "Fado em mim" je objavila leta 2001 in zanj prejela laskave kritike ter med drugim BBC-jevo nagrado za »world music« za področje Evrope. Album je pomenil presenečenje za portugalsko glasbeno sceno, saj se je uvrstil na lestvice najboljših pop albumov pa tudi prodanih je bilo veliko več izvodov, kot je to v navadi za pevce fada. Lani pa je njen album, ki ga danes predstavljamo, dosegel tretje mesto na lestvici najbolje prodajanih albumov, o pomembnosti tega dosežka pa najbrž zadostuje, če povemo, da je na isti lestvici vrh zasedel razvpiti Robbie Williams.
Na "Fado curvo" je Mariza zapela pesmi, večinoma posebej napisane zanjo, besedila pa je poiskala pri najbolj znanih portugalskih poetih, kakršen je denimo Fernando Pessoa. Kar sedem od dvanajstih komadov z albuma so napisali člani njene zasedbe, med njimi tudi Carlos Maria Trindade, producent albuma, drugače klaviaturist v zasedbi Madredeus. Na srečo se je Trindade pri produciranju albuma izognil ustvarjanju pajčevinaste, eterične melanholičnosti, značilne za Madredeus; slednjo lahko začutimo le v pesmi "O deserto", ki z dodano pridušeno trobento še najbolj izstopa iz zvočne slike albuma.
Ta je ves čas uravnovešena in umirjena, s pravšnjim razmerjem med pritajenim zvenenjem kitar in klavirja ter izstopajočim Marizinim vokalom, ki nas suvereno odpelje v paleto čustev in razpoloženj. Od nežnih balad, kjer pričara otožno, hrepeneče vzdušje, ojačano s komorno postavitivjo inštrumentov, do nekaj živahnejših, bolj razigranih skladb, ki kar vabijo k plesu.
Mariza nas posebej prevzame pri slikanju premišljujočega vzdušja nekaterih komadov, ki pa nikoli ne zabredejo v nekakršen hermetičen intimizem. Temu gotovo prispevajo domiselni aranžmaji, ki izkoristijo skromno število inštrumentov v prid povednosti in sugestibilnosti sporočila. Marizo namreč odlikuje izjemna sposobnost vživljanja v duh pesmi in prenosa le-tega poslušalcu. Zato so pesmi na tem izvrstnem albumu – tudi če ne beremo angleških prevodov iz spremljevalne knjižice – zelo komunikativne. Komunicirajo tako s preteklostjo in častitljivo tradicijo fada kot tudi z današnjim poslušalcem, ki od interpretacij tradicionalnih form pričakuje stik z realnostjo, s sodobnim zvokom in zavedanje o težavnosti in odgovornosti prepletanja tradicije in inovacije. Našteto je še kako prisotno na albumu "Fado curvo", kar potrjuje, da je Mariza, čeprav je posnela šele drugi album, ena najbolj zrelih, suverenih in izoblikovanih etnopevk današnjega časa.
Komentarji
komentiraj >>