...V uvodu je Furlan predstavil v vseh šolah ekonomske misli, zakoreninjeno delitev na produktivni, realni, industrijski sektor in neproduktivni, špekulativni, finančni sektor. Proces financializacije v tem pogledu predstavlja predvsem kvantitativna rast slednjega proti prvemu, odnos med njima pa ustreza odnosu parazita - finančni sektor - do svojega, sicer zdravega gostitelja - industrijski sektor...
V četrtek, 24. novembra 2011, je v okviru ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo financializacije predaval Sašo Furlan, dodiplomski študent politologije ter član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze in študentskega društva Polituss. Svoje predavanje je posvetil analizi politične ekonomije finančnih derivatov.
V uvodu je Furlan predstavil v vseh šolah ekonomske misli, zakoreninjeno delitev na produktivni, realni, industrijski sektor in neproduktivni, špekulativni, finančni sektor. Proces financializacije v tem pogledu predstavlja predvsem kvantitativna rast slednjega proti prvemu, odnos med njima pa ustreza odnosu parazita - finančni sektor - do svojega, sicer zdravega gostitelja - industrijski sektor. Furlan je v takšni zastavitvi prepoznal dva velika problema: prvič, implicitno predpostavlja idealni tip kapitalizma, v odnosu katerega so njegovi konkretni zgodovinski izrazi vedno dojeti kot slučajne deviacije, ki izhajajo iz moralnega primanjkljaja finančnikov z Wall Streeta ali skorumpiranih politikov. Drugič, rast finančnega sektorja se enači izključno s porastom špekulativnih dejavnosti.
V obeh primerih se spregleda, da imamo opravka z običajnim delovanjem kapitalizma ter da sta mu bila konstantno revolucioniranje lastnega delovanja in špekulativna dejavnost položena že v sistemsko zibelko. Furlan se je tako podal v drugo smer in raje poskušal pokazati, da nastajajoči in rastoči trgi finančnih derivatov ne predstavljajo bodisi deviacije glede na običajno delovanje kapitalizma bodisi pripomočkov za golo špekulacijo. Finančni derivati imajo tako sistemski izvor ter opravljajo ključno funkcijo pri organizaciji sodobnega mednarodnega finančnega sistema in intenzifikaciji razrednega protislovja.
Po opredelitvi finančnih derivatov in pregledni predstavitvi njihove zgodovine in vrst, se je Furlan spopadel z zgodovino mednarodnega monetarnega sistema od obdobja klasičnega zlatega standarda pred prvo svetovno vojno, preko brettonwoodske ureditve let od 1945 do 1973, do fiskalno-monetarnega para Nixonovega šoka in Volckerjeve kontrarevolucije, ki je na začetku 80-ih naznanil vzhajajoči neoliberalizem.
Ta zgodovina je Furlanu služila kot okvir, v katerega je lahko umestil različna obdobja v razvoju finančnih derivatov, da bi na koncu lahko razložil njihov razmah v zadnjih desetletjih v luči sodobnega sistema drsečih deviznih tečajev. S finančnimi derivati v današnji obliki in obsegu je namreč kapital neodvisno od državne regulacije razvil sredstvo obče soizmerljivosti, ki mu služi kot zavarovanje pred nestabilnostjo deviznih tečajev in nihanjem obrestnih mer, s katerima se mora danes spopadati svetovni trg kapitala. Razpredeni sistem finančnih derivatov namreč z začasno fiksacijo deviznih tečajev omogoča preseganje nestabilnih razmerij med vrednostmi posameznih nacionalnih valut. Prva sistemska funkcija finančnih derivatov je torej ponuditi skupno vrednostno podlago in s tem omogočiti soizmerljivost vrednosti različnih oblik kapitala, denominiranega v različnih nacionalnih valutah.
V nadaljevanju pa je Furlan predstavil še drugo sistemsko funkcijo finančnih derivatov, namreč spremembo v razmerju med lastnino in kapitalom. V zgodovini kapitalizma je tako prišlo do treh transformacij tega razmerja. Prva, običajno zajeta pod izraz prvobitna akumulacija kapitala, je ločila delavca od njegovih produkcijskih sredstev. Lastništvo nad slednjimi je tako prešlo v roke kapitalista; temu je sledila ločitev lastništva od upravljanja nad kapitalom, ki se je zgodovinsko institucionalizirala v delniških družbah; finančni derivati pa omogočajo nadaljnjo, tretjo ločitev, in sicer med lastništvom podjetja in lastništvom kapitala.
Pod drugo ločitvijo je lastnik delnice tako še zmeraj lastnik podjetja, pa čeprav nad njim nima upravljavskega nadzora, z opravljeno tretjo ločitvijo pa lastniku terminske pogodbe ali opcije na delnico podjetja ni potrebno biti niti pravno-formalni lastnik podjetja, da bi lahko razpolagal z določenim deležem dobička podjetja. In ravno zato, ker finančni derivati donosnost kapitala ločijo od lastništva kapitala, lahko predstavljajo čisto vrednost oz. menjalno vrednost v najbolj abstraktni obliki, s tem pa sredstvo obče soizmerljivosti različnih oblik kapitala.
Naslednje predavanje v okviru ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo financializacije bo v četrtek, 1. novembra 2011, ko bo na sporedu predavanje Bogomirja Kovača z naslovom Financializacija ekonomskega sistema, neoliberalna ekonomska politika in politično reševanje sodobne družbene krize.
Poročilo je spisal Rok Kogej.
Video:
Sašo Furlan: Politična ekonomija finančnih derivatov from Mi smo univerza on Vimeo.