Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KAJ POMENI ZASEDBA FILOZOFSKE FAKULTETE? (1696 bralcev)
Torek, 29. 11. 2011
Goran B.



Zasedba Filozofske fakultete ima posebno, strateško mesto. Ena od osrednjih kritik protestnikov sledi procesu pretvarjanja visokošolskega izobraževanja v tehnično delo, ki se vse bolj prilagaja potrebam trga. Da je ob tem problem še posebej velik ravno na Filozofski fakulteti, katere kritična in humanistična temeljna znanja niso enostavno prevedljiva v logiko profita, je očitno, antagonizem pa lepo ponazarja dogodek pred začetkom zasedbe.

Preteklo sredo so študentje delno zasedli Filozofsko fakulteto, kar pomeni, da so zasedli zgolj nekaj predavalnic v pritličju fakultete, z vsebinami, ki se tičejo zasedbe, pa se polnijo tudi prostori oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Zavetiški ulici. In vendar so s tem kompromisnim dejanjem, ki je bilo hkrati izvedeno s privolitvijo vodstva fakultete, da te prostore začasno odstopi, naleteli na veliko nerazumevanja. Kot so zapisali v manifestu zasedbe, učnega procesa ne prekinjajo zato, ker bi hoteli, da študentje in študentke ne študirajo in profesorji in profesorice ne opravljajo svojega dela, temveč zato, ker je to edini način, da se odpre prostor za razpravo o nekaterih ključnih vprašanjih in problemih, povezanih z visokim šolstvom. Gibanje študentk in študentov, profesoric in profesorjev ter ostalih univerzitetnih delavcev „Mi smo Univerza" je v času svojega delovanja, namreč že več kot leto dni, na te probleme opozarjalo z javnimi tribunami, protestnimi pismi, apeli na poslance in demonstracijami.

A ker so se naštete akcije v preteklosti končale brez materialnih učinkov, je bila zasedba fakultete naslednji logičen korak v dialogu s strukturami moči, ki določajo visoko šolstvo. Učinki akcije so vidni že zdaj. Tako protestniki niso več tisti, ki naslavljajo ministrstva ali vodstva fakultet in univerze, ampak so zdaj v obratnem procesu do njih sami pristopili dekan Filozofske fakultete Andrej Černe, rektor Univerze v Ljubljani Stane Pejovnik, na zasedbi se je pojavil tudi premier Borut Pahor, kot edina točka dnevnega reda pa so vabljeni tudi na enega prihodnjih sestankov Sveta vlade za študentska vprašanja.

Ob tem ima zasedba Filozofske fakultete posebno, strateško mesto. Ena od osrednjih kritik protestnikov sledi procesu pretvarjanja visokošolskega izobraževanja v tehnično delo, ki se vse bolj prilagaja potrebam trga. Da je ob tem problem še posebej velik ravno na Filozofski fakulteti, katere kritična in humanistična temeljna znanja niso enostavno prevedljiva v logiko profita, je očitno, antagonizem pa lepo ponazarja dogodek pred začetkom zasedbe. Ko so namreč študentje nekaj dni pred zasedbo po fakulteti delili letake in lepili plakate, ki so obveščali o dogodku zasedbe, je vodstvo fakultete nadnje poslalo varnostnike in takoj odstranilo ves razdeljen in polepljen material. Če je ob tem gibanje, ki med drugim opozarja na erozijo kritične drže in temeljnih znanj na fakulteti, ki je po svoji družbeni funkciji mesto za njihovo nastajanje, tako grobo in cinično cenzurirano, pa imajo po mnenju vodstva fakultete komercialne vsebine nesporno pravico do distribucije po njenih prostorih.

Nerazumevanje, na katerega je zasedba naletela v percepciji medijev in javnosti, so ironično opisali na facebook strani gibanja Mi smo univerza: »Sploh ne vejo, zakaj so tam.« »Nimajo artikuliranih zahtev.« Ob tem se mediji večinoma očitno ne morejo izogniti personalizaciji zasedbe in ob vztrajnem poudarjanju protestnikov, da gre za neposredno demokratično in horizontalno gibanje, še bolj vztrajno in z vso aroganco moči zahtevajo vodje in predstavnike gibanja, brez njih pa očitno nimajo prostora in legitimnosti znotraj koordinat medijskega diskurza.

Študentje in študentke, profesorji in profesorice ter ostali univerzitetni delavci, ki so se zasedbi pridružili, nasprotno zelo dobro vedo, zakaj so tam. Probleme visokega šolstva in njihove zahteve so oblikovali v izredno zgoščenem tristranskem dokumentu, na delavnicah, ki so poleg osrednjega odločevalskega telesa skupščine glavna dejavnost zasedbe, pa vsak dan delajo na empiričnem utemeljevanju in argumentativni moči, s katero dopolnjujejo svoje zahteve. Te so bile že na svojem začetku v dokumentu, ki se zaradi načina pisanja - horizontalno demokratično ga je namreč pisalo mnogo ljudi tudi ločeno preko interneta - ni mogel izogniti neurejenosti, mnogo bolje artikulirane kot vsi dozdajšnji kritiki zasedbe. O zavidljivi stopnji artikuliranosti, ki je diskreditirana zgolj iz ignorantske pozicije moči, pa se bo lahko prepričal vsakdo, ki si bo vzel čas za obisk in razmislek kakšne delavnice ali predavanja, ki se odvijajo v zasedenih predavalnicah Filozofske fakultete.

V procesu oblikovanja so zahteve sicer razdelili v tri vsebinske sklope, in sicer kvaliteta študija, zaposlitvena politika in socialna problematika. Tako potekajo razprave o implementaciji in učinkih bolonjske reforme, prekernosti oziroma nerednih oblikah zaposlitve, ki kot drugod v procesu vedno večje fleksibilizacije trga delovne sile postajajo prevladujoč način zaposlitve, ter problemih javnega financiranja in dostopnosti visokega šolstva v kontekstu krčenja sredstev, privatizacij in širjenja šolnin.

Ob tem se da v razvoju zasedbe opaziti proces postopnega reduciranja retorike in simbolike s področja standardnih in vnaprej pripravljenih levičarskih floskul, ki sta bili do zdaj sredstvo za enostavno diskreditacijo in odmikanje njenih kritikov od prave vsebine zasedbe. Proces razčiščevanja zahtev in političnega treznjenja, ki se od nemogočih zahtev opredeljuje za realnejšo zahtevanje mogočega pod skupnim imenovalcem obrambe pred krčenjem socialne države na področju visokega šolstva in kvalitete študija na faksu, je verjetno temeljna odločitev znotraj gibanja, pri katerem zaradi same narave njegove organizacije sicer ne moremo govoriti o enotnosti. Čeprav zaradi realnejše strategije naslavljanja zahtev na vodstva fakultete in politiko v nekem smislu prekinjajo vez s protesti v kontekstu gibanja okupacij 15. oktober, pa se vanj umeščajo s samim horizontalno demokratičnim in za vsakogar, ki je zainteresiran za prihodnost visokega šolstva, odprtim načinom svojega delovanja.

Ob tem zasedba z zahtevo po samoorganiziranih predmetih ruši stereotip lenih študentov Filozofske fakultete, ki znotraj javnega imaginarija predstavlja prikladen izgovor za odmik od prave vsebine zasedbe. Predmeti, ki bi jih vsebinsko in s poudarkom na aktivni participaciji študentov oblikovala skupnost udeleženih študentk in študentov ter profesoric in profesorjev, bi namreč pomenili v današnjem kontekstu na fakultetah neobstoječo stopnjo intenzivnega študijskega procesa.

Zaključimo s pomenom minimalne škode, ki jo zasedba povzroča. Oškodovani profesorji in študentje, ki zaradi zasedbe ne morejo opravljati študijskega procesa v teh prostorih, bi lahko sami spoznali, da je proces zahtevanja ohranitve socialne države na področju visokega šolstva ter prizadevanje za kvalitetnejši študij javni interes in s tem mnogo pomembnejši od kratkoročnih zasebnih interesov v okviru opravljenega študijskega procesa. Filozofska fakulteta naj bi v skupnosti profesorjev in študentov v demokratičnem duhu intelektualne enakosti in aktivne participacije ter najširše dostopnosti ohranjala in oblikovala temeljno humanistično in kritično znanje. To je lahko edini zgodovinski smisel te institucije in udeleženci zasedbe zato nastopajo proti vodstvu fakultete, Univerze in države, ki skupaj zatrjujejo, da si tega danes ne moremo več privoščiti.

Komentiral je Goran Bečirevič.



Komentarji
komentiraj >>