V Bruslju situirana plesno-gledališka skupina Peeping Tom je, tokrat s predstavo V najem, že tretjič gostovala v Ljubljani.
Gre za gledališče, naseljeno s telesi, ki se iz običajnih figur, posedenih v meščanskih interierih, transformirajo v nadrealne gibajoče se skulpture cirkuških razsežnosti. Narativ se raztaplja sočasno, ko se hiperekstenzirana telesa raztapljajo v nekakšen fantastično-čudaški ples.
V Bruslju situirana plesno-gledališka skupina Peeping Tom, ki sta jo ustanovila Franck Chartier in Gabriela Carizzo, je to pot že tretjič gostovala v Ljubljani. V najem nadaljuje fantastično linijo predstav Salon in Ulica 32 Vandenbranden, če naj naštejemo zgolj tiste, videne tudi pri nas. Gre za gledališče, naseljeno s telesi, ki se iz običajnih figur, posedenih v meščanskih interierih, transformirajo v nadrealne gibajoče se skulpture cirkuških razsežnosti. Narativ se raztaplja sočasno, ko se hiperekstenzirana telesa raztapljajo v nekakšen fantastično-čudaški ples.
V najem se odvija na enotni scenski sliki, ki je nekakšna muzejska meščanska sprejemnico s težkimi padajočimi zavesami in zofami. Ko služabnik Seoljin, kar je tudi pravo ime performerja, s sedal odgrne protiprašne rjuhe, zamrgolijo spominske, sanjske in podzavestne scene. Oder se obrne navzven in gledalci postanemo voajerji muzeja absurdnega in obskurnega zakulisja.
Performerjem s svojimi magično gibljivimi telesi, ki jih premetava napol v tiku in napol v cirkuški akrobaciji, uspe ustvarjati nadrealno v realni gledališki situaciji sami. K temu efektu pripomore posnemanje filmskega medija, ko se ta poslužuje nekaterih mehaničnih postopkov, kot so posnetek nazaj ali upočasnjeno in pospešeno predvajanje. Peeping Tom uporabljajo postopek postmedijskega uprizarjanja, ki kot realnost, ki jo mimikrira, uporabi mediatizirano in tehnično modificirano podobje samo. Ta učinek jim uspe z neverjetno tehnično preciznostjo in virtuoznostjo. Gledalca osupne razlika, ki jo ustvari prevod v živi medij, za katerega smo prepričani, da je nemogoč.
Peeping Tom pa ne ponujajo zgolj virtuoznega spektakla. Skupino odlikuje precizna izdelava likov, ki na odru spletajo specifične povezave in kompleksne odnose. Tako nas meščanska uglajena in zadrgnjena madame, ki jo neprestano preganjajo halucinacije, vodi po svojem muzeju duhov, ki je hkrati točno to gledališče, v katerem sedimo in sprejme 616 gledalcev. Njen služabnik je uslužen in sramežljiv, potem pa se na enkrat podvoji ali pa njegove noge v plesu postanejo povsem gumijaste. Hladna operna pevka se peha za uspehom in se zatika nekje med zapuščenim možem, nebogljenim sinom ter živčnimi zlomi. Njen sin v temi zagleda samega sebe v pozni starosti.
Halucinacije likov se selektivno materializirajo. Čeprav je vloga gledalca kot voajerja jasna, vseeno ne vidi in sliši vsega. Perspektiva posameznih nevroz in psihoz ali pa senzualnega doživljanja likov, se režijsko premešča z enega na drugega akterja. Tako prej pojoča operna pevka lahko zgolj še odpira usta, če si njen sin zatisne ušesa.
Gledalec tudi sam postane nesiguren v lastne oči in ušesa, saj se predstava neprestano igra z njegovimi percepcijami in ga premešča tja, od koder je mislil, da je že davno pobegnil, v sredico gledališča kot iluzijskega stroja. To pa ji uspe ravno tako, da konstantno meša surrealistične načine gibanja in situacije ter performativne vdore. Vsi nastopajoči namreč obdržijo svoja lastna imena in se pogosto v nagovoru avtoreferencialno obračajo na konkretno situacijo tukaj in zdaj.
Predstavo s krajem, kjer gostuje, povezuje še to, da vsakokrat k sodelovanju povabijo nekaj prostovoljcev in jih vključijo v predstavo. Kljub temu, da gre za amaterje, se kostumsko in gibalno zelo organsko vključijo v dogajanje. Za gledalca, ki morebiti katerega od prostovoljcev pozna, pa to dejstvo ustvari še posebej srhljiv občutek, saj na odru naseljujejo zares sanjsko situacijo.
Zanimivo je, da predstava, naslovljena V najem, v resnici ne ilustrira nekakšnega prostorskega nomadstva, niti nam ne daje občutka, da so prostor in predmeti v njem nekaj nedomačnega. Ta nestalnost in neoprijemljivost se nahaja v samih likih, ki shizofreno tipajo za nečim stalnim v svoji identiteti. Enoten prostor naseljujejo razpršeni subjekti, ki po njem pasejo svoje halucinacije in fantazme.
Cankarjev dom je resda tisti, ki je najel performerje za ta dogodek, a ravno oder kot tak je prostor nestalnosti in najema per se. Je najbolj neoseben kraj, možen vsakovrstnih transformacij, celo narejen prav z namenom nenehnih scenskih in svetlobnih metamorfoz. Ko performerji skupine Peeping Tom naselijo oder, četudi je obložen z udobnim pohištvom, je to le krinka izčiščenega in hladnega odra, ki pritiče gledališkemu dispozitivu in ga razkriva v njegovi goli operativnosti. V tem je vsepovsod po svetu enak, za katerikoli posamezen oder že gre. Zdi se, da je ravno to bizarno mešanje realnega in iluzije, stalnega in nestalnega, normalnega in patološkega, domačnega in nedomačnega tisti iniciator, ki v tik vrže ne le nastopajočega, ampak na nek čuden način tudi gledalca.
Metalo je Pio Brezavšček.
Komentarji
komentiraj >>