V okviru cikla koncertov Cankarjevi Torki je v Klubu CD včeraj nastopila norveško-francoska naveza, kvartet Dans Les Arbres. Gre za zasedbo, ki se posveča skorajda povsem akustični svobodni improvizaciji z močnim komornim in sodobno-klasičnim pridihom. Koncertno postavo so sestavljali Xavier Charles na klarinetu in orglicah, Ivar Grydeland na električni kitari in bendžu, Christian Wallumrod na prepariranem klavirju in harmoniju ter Ingar Zach na velikem basovskem bobnu in izbranih tolkalih. (v celoti!)
DANS LE ARBRES, 29. 11. 2011; Klub Cankaqrjevega doma, Ljubljana
* V okviru cikla koncertov »Cankarjevi torki« je v Cankarjevem klubu včeraj nastopila norveško-francoska naveza, kvartet Dans Les Arbres. Gre za zasedbo, ki se posveča skorajda povsem akustični svobodni improvizaciji z močnim komornim in sodobno-klasičnim pridihom. Koncertno postavo so sestavljali Xavier Charles na klarinetu in orglicah, Ivar Grydeland na električni kitari in bendžu, Christian Wallumrod na prepariranem klavirju in harmoniju ter Ingar Zach na velikem basovskem bobnu in izbranih tolkalih. Zacha ste pred dobrim mesecem lahko slišali v oddaji RŠ Koncert, kjer smo predvajali ploščo »Live at Rothko Chapel« tria Mural. Tako Zach kot Wallumrod pa snemata plošče za ugledno založbo ECM Records, ki je že nekaj časa prava institucija specifičnega dojemanja evropskega jazza, sodobne klasike in nekaj drugih izbranih glasb. V preteklosti je značilni severnjaško navdahnjeni sodobnojazzovski zvok te založbe navduševal s svojo svežino. V zadnjih letih pa so se pokazale tudi velike omejitve estetskega primeža njenega vodje, Manfreda Eicherja, sredinskost in elitistična umetelnost pa sta postali predmet kritike. Ob neki priložnosti je bilo celo sarkastično rečeno, da ECM servira predvsem glasbo za mokre sanje japijev. Ker se s tovrstnimi pomisleki dostikrat strinjam, je bila odprava na koncert zasedbe, ki se je očitno reklamiral z referenco na omenjeno založbo, toliko bolj zanimiva. Jasno je bilo namreč, da bo kljub temu šlo za nekaj drugačnega.
Zasnova Dans Les Arbres se skriva v dolgoletnem duetu kitarista Ivarja Grydelanda in tolkalca Ingarja Zacha, ki sta aktivista in eni izmed osrednjih osebnosti norveške improvizacijske scene. Njuno ozadje pa je poleg svobodne improvizacije bliže sodobni komorni kompoziciji kot jazzu. Zato sta našla zanimivega sogovornika tudi v priznanem pianistu srednje generacije Christianu Wallumrodu, ki je že navduševal s svojo čuječnostjo in nežnim klavirskim dotikom, hkrati pa tudi z izmuzljivostjo in razpršenostjo svoje igre. Ko pa se jim je priključil še klarinetist Xavier Charles, so vedeli, da imajo zmagovalno kombinacijo. Od leta 2006 redno delajo in nastopajo skupaj, v tem času so tudi razvili lasten slog improviziranja. Na koncertu so nam tako servirali za poznavalce in ljubitelje precej pravoverno sodobno improviziranje s posebnim ozirom na subtilne razširjene tehnike igranja inštrumentov. Hkrati pa so bili poudarki in težišča dislocirani iz svojih običajnih mest in preneseni v ne tako pogosto slišana območja. Izhajali so iz zvočnih svetov in konfiguracij, ki smo jih vajeni pri skladateljih newyorške šole, kot sta bila John Cage in Morton Feldman. Hkrati so v improvizacijski flow asimilirali tudi svoj specifičen občutek za glasbeni čas in t. i. »timing«. K temu pa so dodali še kumulativnost k dronu naravnanih eksperimentalnih godb.
Koncert so začeli nežno in razpršeno, s skorajda neopaznim iskanjem vsak svojega motiva. Njihov pristop je bil v tem smislu precej soroden pred kratkim slišanim The Necks. Grydeland je še posebej izstopal z nepretenciozno preparirano električno kitaro, s katero je v prostor suvereno vtiral nežna feldmanovska pobrenkavanja. Podoben pristop je pravzaprav ubral tudi Zach, kajpak s tolkalnega zornega kota. Njegova uporaba ksilofona, kovinskih in keramičnih zvonov pa je v svojem razpuščenem kapljanju in mreženju z ostalimi zvoki dejansko spomnila na Feldmanove kompozicije ter tudi njim sorodno »Redbird« Johna Zorna. Wallumrod je na posebej sublimen način iskal točke vstopa, tolkalno prepariran klavirski zven pa plasiral z ohlapno repetitivnimi frazami. V tej porajajoči se gmoti je najbolj izstopal Charles, vendar vsaj na začetku ne ravno v pozitivnem smislu. Njegovo igranje je nekako delovalo preveč premočrtno in povedno reagirajoče. Zdelo se mi je, da je potreboval precej več časa za sintonizacijo v zvočno mreženje, kamor so se preostali trije brez težav vpletli že od začetka. Ko se je tako pri poslušalcih kot pri samih glasbenikih zgodil neke vrste zaznavni preskok, pa se je začela dogajati presenetljiva magija. Zdelo se je, da tisto, kar bi morda lahko imeli za razvoj zvočenja, to v bistvu sploh ni bilo, temveč je ostajalo z nami kot vztrajen oblak spomina in hkratne slutnje še neizrečenega. Tudi hipnotična in svojevrstna repetitivnost sta delovali precej drugače kot običajno.
Četverici je uspelo vzpostaviti časovno-prostorsko konfiguracijo, ki je po neznanem ključu vztrajno visela v zraku. To je njihovemu improviziranju pridalo redko slišano in precej težko dosegljivo kvaliteto. Kot poslušalca me je navdušilo, kako zelo je bilo slutiti, da se jim nikamor ne mudi. Vendar to ne pomeni, da so si vzeli čas za gradnjo in razvoj. Ravno nasprotno, s svojo igro so kvečjemu pokazali, da ni kam iti - zatorej tudi ni treba hiteti. Tudi zvočno gostejši in glasni deli tako nikakor niso izpadli kot nekakšen vrhunec, temveč zgolj kot še en poganjek skrivnostnega zvočenja.
V njihovem igranju ni bilo nič razkošnega ali konvencionalno virtuoznega. Hkrati pa je bilo slutiti mojstrstvo in klen stik z inštrumenti, kar jim je omogočilo sproščeno, nedemonstrativno skupno muziciranje pa tudi svojevrstno »lepoto« in polnokrvnost izvabljenih zvokov. V zadnjem segmentu enotnega improvizacijskega kosa je Grydeland kitaro zamenjal za lokovani bendžo, ki ga je sproti tudi razglaševal. Ta je v povezavi s potuhnjenimi in zadušenimi padajočimi klavirskimi linijami v glasbo vnesel nekaj atavističnih odzvenov, ki so bili vsaj zame eden izmed viškov dobro uro trajajočega muziciranja. V takih trenutkih so Dans Les Arbres pokazali, da je njihovo igranje vendarle nekje drugje - v težko določljivih, začasnih in paradoksalnih časovno-prostorskih dislokacijah.
Naj za konec dodam še kratek razmislek. Kljub specifičnosti glasbenega izraza tokratnih nastopajočih ni mogoče zanikati njihove vpetosti in situiranosti v širši milje raziskovalnih ter improviziranih godb. Poraja se torej vprašanje, kako to, da smo v Cankarjevem klubu tako redko deležni koncertov tovrstnih zasedb, ki se v svojih raziskovanjih kreativnih glasb nagibajo k potencialni neidiomatskosti. Če koncertni cikel Cankarjevih torkov lahko »prenese« zasedbo, kot je Dans Les Arbres, potem iskreno upam, da bodo organizatorji v prihodnje vanj uvrstili tudi kakega izmed lokalnih izvajalcev, ki plujejo v radikalnih vodah, sorodnim tej zasedbi. Slednji kljub maloštevilnosti vseeno obstajajo, zato je prava škoda, da domači del programa tovrstnih kulturnih institucij vedno preferira le konzervativnejše in v žanrskosti varno zasidrane ustvarjalce. Vsaj včeraj so obiskovalci kluba namreč pokazali, da znajo ceniti tudi nejazzovske kreativne godbe.
Na koncertu Dans Les Arbres je bil Marko Karlovčec.
Komentarji
komentiraj >> Re: Dans Le Arbres!!!
bogdan [08/12/2011]
Za dodaten razmislek, prodanih je bilo samo 29 vstopnic, rekordno malo v štiriletni zgodovini Cankarjevih torkov! Država je vsakemu, ki je kupil vstopnico dodala še 76 eur (če se gledajo samo neposredni stroški koncerta, brez stroškov dela in stroškov uporabe dvorane). Koliko recenzij na RŠ to znese?
odgovori >>