V okviru 15. letnika Delavsko-punkerske univerze, v ciklu predavanj o finacializaciji, je v četrtek, 1. decembra 2011, predaval dr. Bogomir Kovač, redni profesor na ljubljanski Fakulteti za ekonomijo. Predavanje »Financializacija ekonomskega sistema, neoliberalna ekonomska politika in politično-ekonomsko reševanje sodobne družbene krize« po obsegu vsebine ni zaostajalo za velikopoteznostjo naslova. Po uvodnem razmisleku o naravi denarja in tržnih odnosov je predavatelj prešel na izčrpno predstavitev procesa finacializacije v zadnjih desetletjih, zaključil pa z obravnavo aktualne finančne krize in posebej njene manifestacije v Evropi.

Kovač je predavanje začel s konceptualno razdelavo tega vsakdanjega in hkrati zagonetnega bistvenega objekta v ekonomski znanosti - denarja. Pri tem se je oprl na misli dveh najbolj znanih klasičnih teoretikov: Marxa in Simmla. Izpostavil je predvsem pogosto spregledano misel slednjega, da se bistvo denarja ne izčrpa v njegovi funkciji menjalnega sredstva, temveč izvorno označuje družbeno razmerje zadolženosti. Denar torej že sam po sebi bistveno vključuje pojem kredita.

Te izpeljave so usmerjale tudi splošen ton Kovačevega predavanja, kolikor se je dotikalo možnih političnih projektov za rešitev ekonomske situacije, v kateri se je znašel svet.

Predvsem je opozarjal, da moramo biti previdni glede prehitrih in popreproščenih idej, ki v finančnem sektorju in kompleksnosti sodobnega ekonomskega sistema vidijo izvor vse pokvarjenosti. Četudi res prinašata določen potencial nestabilnosti, sta razvit sistem kreditiranja in finance nasploh tudi civilizacijski pridobitvi. Kakršenkoli hiter in preuranjen poseg v to področje bi se težko izognil povzročanju hudih političnih trenj.

V drugem delu predavanja je orisal glavne spremembe v delovanju globalne ekonomije od 70. let dalje, ki so privedle do današnje razrastlosti finančnega sektorja. Kot ključni prelom je izpostavil slavni razpad tako imenovanega Bretton Woods sistema leta 1971. Bretton Woods je ime povojne globalne finančne ureditve, vezane na fordističen način produkcije, ki je temeljila na stabilni vrednosti ameriškega dolarja, vezanega na zlato. Leta 71 pa so Združene države Amerike prekinile fiksno menjalno razmerje med dolarjem in zlatom. Kot posledica so tudi druge države svoje valute odvezale od dolarja in svet je prešel na režim drsečih menjalnih tečajev med valutami. To je pomembno, ker je velik del finančnih pogodb danes namenjen ravno sekuritizaciji, zagotavljanju neodvisnosti poslovanja in trgovanja od spreminjajočih se razmerij med valutami.

V istem obdobju se je začel tudi porast vlaganja sredstev v finančno premoženje, posebej v izvedene finančne instrumente. Pri teh investicijah so prednjačili predvsem pokojninski skladi, da bi si z njimi zagotovili dolgoročne donose. Finančni sektor tako nikakor ni domena posameznih špekulantskih profiterejev, temveč že od začetka v njem bolj ali manj nevede posredno participira ogromna masa prebivalstva. Kovač je to dejstvo uporabil kot dodatno podkrepitev stališča, da bi s preveč radikalnimi posegi v domnevno parazitske finance vse prelahko prizadeli ravno »male ljudi« same.

Dodaten zagon rasti je finančni sektor pridobil v 80. z nastopom prevlade neoliberalnih ekonomskih politik na Zahodu in sčasoma po vsem svetu. Razvpito poudarjanje splošne blagodejnosti trga na vseh področjih ekonomskega delovanja v neoliberalizmu je skorajda vse ekonomske aktivnosti na tak ali drugačen način postavilo v odvisnost od finančnih trgov in jih s tem izpostavilo njihovim nihanjem. Obenem so vlade postopoma odstranjevale zakonske omejitve, ki jim je bilo podvrženo finančno poslovanje. Najbolj eminenten primer je odprava Glass-Stegalovega zakona, torej ukinitev ločitve med klasičnimi in investicijskimi bankami. Po tej spremembi so lahko banke za namen finančnih investicij efektivno razpolagale tudi z vsemi pri njih shranjenimi prihranki.

Vse to je pripravilo oder za serijo dogodkov, ki jim je Kovač namenil pozornost v sklepnem delu predavanja, torej za globalno finančno krizo in kasneje za dolžniško krizo držav območja evra, ki se utegne kmalu sprevreči v hudo politično krizo znotraj Evropske unije.

Začetek zgodbe je dobro znan: po poku nepremičninskega balona v ZDA o se tamkajšnje banke znašle v hudih težavah, ki so se zaradi prepletenosti finančnega sistem hitro razširile po vsem svetu, posebej v Evropo. Prvi odziv vlad na situacijo je bil »keynezianizem za banke« - odobritev velikih finančnih injekcij, ki naj bi banke rešile pred propadom, s čimer jim je za leto ali dve gospodarsko krivuljo uspelo usmeriti navzgor.

Problem je, da so ti ukrepi predstavljali veliko breme za državne blagajne in povzročili skokovito rast zadolženosti držav. Razlog, zakaj je Evropa krizo občutila močneje kot ZDA, se skriva v dejstvu, da so evropska podjetja veliko bolj odvisna od bank in bančnih kreditov kot ameriška. Slednja kapital pogosteje pridobivajo preko neposrednih investicij zasebnikov. V Evropi se je gospodarstvo znašlo v hudi krizi financiranja, ki ga ne more dobiti ne pri državah, ki se zardi zadolženosti odzivajo samo z rezi v porabi, ne pri bankah, ki jim povzroča težave ravno negotova usoda dolgov teh istih držav.

Naslednji dogodek v sklopu tematskega ciklusa „Financializacija" bo 8. decembra. Na sporedu bo predavanje Nestorja Lopeza, venezuelskega veleposlanika v Sloveniji.

Poročilo je napisal Martin Hergouth.

Video:

Bogomir Kovač: Financializacija ekonomskega sistema from Mi smo univerza on Vimeo.