CYNIC, CHIMP SPANNER, 11. 12. 2011; Gala Hala- Metelkova mesto, Ljubljana

* Nedeljski večer v Gala Hali ni gostil običajnih metal bendov. V bistvu bi se na trenutke lahko obregnili ob besedo „metal", ampak ker nismo toliko picajzlasti, pustimo še ta pridevnik, ki je bil vseeno prisoten na koncertu ameriških Cynic in britanskih Chimp Spanner. Obe skupini sta namreč na evropski turneji, na kateri vsaka predstavlja svoj najnovejši EP.

Obe skupini sta prvič v svoji karieri obiskali Slovenijo, kar je koncertu dalo še neki poseben čar. In ker sta igrali v klubu, je bila vsesplošna atmosfera še toliko bolj pristna in prijetna. Namreč, Cynic na festivalu nikoli ne izpadejo tako dobro kot v klubu, čeprav to ne pomeni, da svojega posla ne znajo opravljati več kot profesionalno. Cynic so namreč že od leta 1987 progresivni metal bend, katerega celoten tematski koncept, igranje inštrumentov in strast do ustvarjanja predstavljajo - na začetku le na metal sceni, kasneje pa tudi drugod - nekaj, kar je vedno popolnoma pred aktualnim časom. Očitno inspirirani od progresivnih velikanov 70. in raznih Morbid Angel, Watchtower, Fates Warning in ostalih so Cynic najprej ustvarjali v domeni ekstremnejšega zvoka. Njihov prvenec Focus iz leta 1993 je predstavljal združenje metala, jazza, atmosferike in progresive, a bend takrat ni naletel na odobravanje širše scene, ki se je začela utapljati v grungeu in nu-metalu. A glasbenikov, ki so svoj kruh med drugim služili tudi kot profesorji na Berkley Collegeu v Kaliforniji, to ni ustavilo. Resda so prenehali obstajati kot Cynic, a so nadaljevali svoje delo kot Aeon Spoke, Gordian Knot itd. So pa v analih ostali kot eni izmed štirih velikih progresivnih death metal bendov poleg Death, Atheist in Pestilence.

Leta 2006 so se vrnili oz. sta se vrnila bobnar Sean Reinert in kitarist/vokalist/tekstopisec Paul Masvidal, ki sta se tudi odločila nastopati v živo, medtem ko prvotni basist Sean Malone ostaja v Cynic le takrat, ko ti snemajo v studiu. In v studiu so v zadnjih letih ustvarili album Traced In Air ter EP-ja Re-Traced in aktualnega Carbon Based Anatomy, ki ga trenutno predstavljajo na evropski turneji. Omenjeni deli njihovega opusa predstavljajo odmik od ekstremnega zvoka v svet progresivnega rocka, ki pa še vedno ostaja precej kompleksen, a hkrati dosegljiv tudi širšim množicam.

Koncert so odprli angleški moderni progresivci Chimp Spanner, ki obstajajo že vsaj 10 let, a le kot projekt Paula Ortiza, ki je v studiu ustvaril vso glasbo in sam izdal ter distribuiral dva studijska albuma pod imenom Chimp Spanner. Paul je nedolgo nazaj dobil ponudbo za nekaj nastopov v živo in našel še tri druge člane. Od takrat naprej so Chimp Spanner entiteta, ki se predstavlja tudi v živo. Kvartet je tako v Gala Hali predstavil zadnji album At The Dream's Edge in pesmi s prihajajočega EP-ja. Ob odličnem zvoku so predstavili okrepljene kitarske ritme, ki se očitno spogledujejo s Pantero in Meshuggah ter z novejšimi angleškimi bendi Tesseract in Uneven Structures oz. z ameriškimi After The Burial in podobnimi, za katere so svetovni metal mediji našli izraz „djent" (izg. džent). Sinkopirani kitarski riffi, sedem- in osemstrunske kitare, vse skupaj zavito v atmosferično tančico občasnih solaž, ki bolj spominjajo na eskapade velikih kitaristov raznih legendarnih prog in AOR-bendov. Neverjetna bobnarska podlaga in popolna odsotnost vokalov sta poskrbela za to, da je bend požel marsikatero ovacijo in zelo kultivirano publiko počasi, a vztrajno povlekel v svoj svet. Edina težava te skupine je, da sčasoma postane precej predvidljiva in tudi monotona, medtem ko komentarji tipa „tole je glasba za v lift ali pa za na Teletekst" sčasoma res postanejo popolnoma ustrezni.

A vseeno so Chimp Spanner pritegnili publiko in jo ogreli za Cynic, ki jih je velikoštevilna publika končno dočakala tudi pri nas. Oder je ob prijetnih lučeh, očitnem pomanjkanju dima, nenavadni postavitvi glasbenikov in z ozadjem, ki je služilo projekcijam, postal prostor, v katerem se je zdelo, da se odvija svojevrstna sonična magija. Ob ogledu Cynic si človek bolj predstavlja kakšno dvorano Cankarjevega doma, v kateri publika sedi, pije kozarec vina in občasno grizlja kvaliteten sir. Zakaj? Namreč, „metalskost" publike, ki se običajno izraža z divjim „mosh pitom" in „headbanganjem", se je transformirala v aplavze, občasne vokalne spremljave, dominirali pa so predvsem odprta usta, zasanjani gibi teles in v neki drug univerzum uprte oči. Koncert je tako postal izkušnja čisto novega tipa - vsaj za tiste, ki smo vajeni hrupnih avdio masakrov, seveda.

Koncert se je začel z introm Hyeroghiph, ki se je prelil v Amidst The Coals, ki je odprl pot iz deževnega pragozda proti vesolju. To je namreč tematika novega EP-ja, ki se je predstavil skozi vrhunske Box Up My Bones, Elves Beam Out, Bija! in Carbon Based Anatomy. Te pesmi so se odlično vpele v hite s predhodnika Traced In Air, katerega vrhunec je predstavljala pesem Evolutionary Sleeper, vse skupaj pa so na natančno izbranih mestih povezali hiti s prvenca Focus, in sicer Veil Of Maya, How Could I, Textures in Celestial Voyage. Tako smo videli bend, ki je lahko zvenel kot Porcupine Tree, King Crimson ali pa kot Death - običajno naenkrat. In vse se je zdelo popolnoma naravno. Bobnar Sean Reinert je z desetletji postal skorajda jazzovska eminenca, medtem ko je njegov glasbeni partner Paul Masvidal predstavljal neverjetne kitarske pasaže in izpostavljal čudovite vokale, ki so na trenutke zveneli čisto naravno, na trenutke pa so bili okrepljeni z „vokoderjem", ki je dal nekakšen „space" vtis in ki je integralni del Cynic že od samega začetka. Basist Brandon Giffin je bil v svojem svetu in kot glasbenik ni zaostajal za omenjenima originalnima članoma, čeprav menim, da bi lahko našli boljšega basista, da bi nadomestil virtuoznega Seana Malonea, medtem ko je bil predvsem v ozadju prisoten kitarist/vokalist Max Phelps, katerega pojava je na trenutke delovala res zoprno, saj ni bil videti toliko kot odličen glasbenik - kar v resnici je -, ampak kot prestrašen pobič, ki bo pravkar dobil nezadostno pri spraševanju tekoče snovi iz matematike.

A po drugi strani je ta nepretenciozna drža vseh članov - le da je bila pri Maxu Phelpsu res poudarjena - izredno povezala publiko in bend. Končno sem videl koncert, na katerem bend s tršimi zvoki ne rabi ljudi animirati z zoprnim „Hey Hey Hey" ali pa z govori „Se imate fajn? Smo že kaj začupal?!! Zakaj ne norite, motherfuckers?!!" in s podobnimi jajci. Komunikacija Paula Masvidala je mirna in ponižna, a vseeno samozavestna. Bend se zaveda, da so besede potrebne, a da ima glavno besedo glasba. Zato je Paul govoril malo, a pristno in iskreno in tudi po tem, ko je bend po 15 komadih zapustil oder, so Cynic kaj hitro prišli med ljudi, debatirali in bili vidno hvaležni za vso podporo poslušalcev in gledalcev.

Koncert brez primere je pustil čudovit vtis na vse prisotne, Cynic pa so še enkrat dokazali, da je glasba univerzalen jezik, ki lahko pomiri zver in te res popelje na božansko popotovanje.

V transu sem bil Ivan Cepanec.