Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KAKO NASTAJA FEDERATIVNA EVROPA (1696 bralcev)
Torek, 13. 12. 2011
Božidar K.



Velika Britanija je po petkovem zasedanju vrha Evropske unije postala grdi raček te skupnosti. Britanski premier David Cameron je namreč z vetom onemogočil spremembe v lizbonski pogodbi, ki bi unijo povezale v fiskalni pakt in ji tako pomagale ublažiti posledice dolžniške krize in utrditi majavi evro.

Velika Britanija je po petkovem zasedanju vrha Evropske unije postala grdi raček te skupnosti. Britanski premier David Cameron je namreč z vetom onemogočil spremembe v lizbonski pogodbi, ki bi unijo povezale v fiskalni pakt in ji tako pomagale ublažiti posledice dolžniške krize in utrditi majavi evro. Cameron je po srečanju v izjavi za javnost dejal, da je prišel v Bruselj v dobri veri, da bodo pogajanja uspela, vendar pa zahteve Francije in Nemčije niso bile v britanskem interesu. Kot glavni razlog za uporabo veta je navedel pomanjkanje varovalk pri finančni zakonodaji v dogovoru o fiskalnem paktu. Za te varovalke je sicer večkrat poudaril, da so bile tako skromne kot tudi racionalne. Velika Britanija se boji, da bi morebitni ukrepi, kot je denimo davek na finančne transakcije, škodili britanskemu finančnemu sektorju.

Voditelja Francije in Nemčije, Nicolas Sarkozy in Angela Merkel, pri pogajanjih nista popustila, zato bo pakt za krepitev fiskalne in gospodarske integracije v evrskem območju uveden skozi meddržavni sporazum ostalih članic in ne skozi lizbonsko pogodbo. Kot kaže trenutna klima, bi lahko k temu sporazumu pristopilo kar 26 članic Evropske unije, kar je zaskrbljujoč podatek, saj bodo države podpisnice sporazuma, če se bodo obdržale trenutne zahteve, dejansko prestopile iz konfederacijske unije v federacijo. V sporazumu naj bi namreč države članice evroobmočja dale večjo oblast evropskim institucijam nad njihovo davčno politiko in javno porabo, bile bi podvržene sankcijam pri čezmerni porabi, nacionalni proračuni pa bi morali biti odobreni s strani Evropske unije. Predstavniki držav bi se tudi sestajali na mesečnih usklajevanjih.

Nacionalne vlade držav z evrom bi s podpisom tega meddržavnega sporazuma tako velik del svoje suverenosti prenesle na evropske institucije, kar v praksi pomeni nadzorovanje nacionalne finančne politike s strani evropskih uradnikov. Za te pa se približno ve, kateri ideologiji sledijo. Poglejmo samo profile trenutnih kriznih upraviteljev. Predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi je nekdanji direktor ameriške multinacionalne banke Goldman Sachs, ki je sicer soodgovorna za evropsko dolžniško krizo, saj je grški vladi pomagala prikrivati višino dolgov, tudi sama pa je bila večkrat dokapitalizirana iz ameriških rezerv. Predsednik grške agencije za upravljanje dolga Petros Christodoulou je svojo ekonomsko pot začel ravno pri tej omenjeni banki. Tudi oba nedemokratično nastavljena voditelja dveh držav v krizi, grški premier Lucas Papademos in italijanski premier Mario Monti imata povezave z Goldman Sachs. Papademos je namreč predsedoval grški centralni banki v času, ko je s pomočjo Goldman Sachs skrivala višino svojih dolgov, Monti pa je njihov mednarodni svetovalec.

Da je tuje vmešavanje v državne finance problematično, smo v Sloveniji sicer izkusili že dvakrat. Prvič kot del jugoslovanske federacije, drugič pa ob osamosvojitvi, ko je ugledni ameriški ekonomist Jeffrey Sachs, sicer brez povezave s prej omenjeno banko, poskušal s tako imenovano šok terapijo postkomunističnim državam domnevno pomagati iz gospodarskih stisk. Slovenski ekonomist Jože Mencinger, ki je zaradi spora s Sachsom tik pred osamosvojitvijo tudi odstopil z mest podpredsednika vlade in ministra za gospodarstvo, je nedavno te ameriške metode povzel takole, navajamo: »Tukaj so komunisti, treba je komuniste dati stran in treba je privatizirati,« konec navedka. Sicer ravno v Sloveniji nato ta metoda ni bila popolnoma izvedena, kar se je izkazalo za pravilnejšo odločitev.

Pogovori na evropski ravni, ki se dotikajo fiskalne politike večine držav Evropske unije, niso bili deležni vidnejše kritike od nobene izmed držav, z izjemo Velike Britanije, čeprav je od njih odvisna prihodnost milijonov ljudi. Zanimivo in zastrašujoče je dejstvo, da se kljub mednarodnem nezadovoljstvu s sistemskim nasiljem, krčenjem socialnih pravic in nestrinjanjem z varčevalnimi ukrepi, ki se manifestira skozi nenehne proteste – trenutno se odvijajo novi protesti v Italiji in Grčiji – evropska politična elita ne pogovarja o rešitvi socialne države in izhodu iz sistema, ki tepta nezadovoljne množice, ampak poskuša na nov način dobiti čim več gospodarske oblasti na čim večjem območju. Način, kako Merklova in Sarkozy nista hotela sprejeti nobenih kompromisov, kaže tudi na to, kako brezkompromisna bo lahko enotna evropska fiskalna politika. Ker pa Evropska unija, kot že povedano, preferira neoliberalne prijeme, se lahko nadejamo strožjih varčevalnih ukrepov in agresivnejšega krčenja socialne države, in to brez možnosti nacionalnih vlad, da bi temu oporekale.

David Cameron ima sicer v Veliki Britaniji visoko javno podporo za svojo suvereno odločitev. Ugled pa mu je zrasel tudi zaradi tragikomičnega dogodka v Bruslju. Ko sta se namreč srečala z Nicolasom Sarkozyjem, mu je britanski premier ponudil roko, francoski predsednik pa se je obrnil stran in Cameron ga je nato nerodno potrepljal po nadlahti. Gesta sicer nima večjega političnega pomena, se pa ponuja v premislek, kakšne vrste ljudje si želijo nadzorovati naš proračun.

Komentiral je Božidar Kolar.



Komentarji
komentiraj >>