Po dolgem času in prvič po izidu novega albuma Črn trn v živo preverjamo zasedbo Salamandra salamandra ... (v celoti!)
SALAMANDRA SALAMNDRA, 28. 12. 2011; Menza pri koritu- Metelkova mesta- Ljubljana
* Zasedbi Salamandra Salamandra, ki je pred kratkim izdala nov album z naslovom Črn trn, smo včeraj lahko v živo prisluhnili v Menzi pri koritu. Čeprav naj bi šlo za promocijski koncert ob izidu albuma, dogodek pravzaprav ni dajal takega vtisa. V zraku ni bilo čutiti kakšne posebne napetosti ob predstavitvi novega materiala, ni bilo odvečnega govoričenja, niti posebnega proslavljanja. Kar pa ne pomeni, da je bilo karkoli narobe – kvečjemu nasprotno. V odsotnosti balasta je bil koncert izveden ravno prav neobremenjeno in suvereno.
Sveži album je tako predvsem postavil koordinate sistema, po katerem se člani zasedbe še vedno gibljejo zelo svobodno. Njihova zvočnost je do neke mere izčiščena, vendar pri tem ne gre toliko za omejevanje ali natančno definiranje posameznih vlog. Razmerja sil na odru se nenehno spreminjajo. Od skladbe do skladbe se zasedba preobraža in hkrati ohranja koherenten in prepoznaven zven. Zdi se, da se tu poznajo predvsem dolgoletne vezi med glasbeniki in bogate glasbene izkušnje, ki jim omogočajo, da svojo zvočno sliko oblikujejo z izjemnim občutkom. Na ta način si lahko razlagamo tudi dejstvo, da so Salamandra Salamandra sposobni zapolniti marsikakšno praznino. Bodisi tisto, ki jo je za seboj pustil pokojni Feo ali pa takšno, ki je pretila ob odsotnosti klaviaturistke na včerajšnjem koncertu.
Zven zasedbe Salamandra Salamandra značilno zaznamujejo eksperimenti Sama Kutina, ki se očitno najbolje počuti zakopan v gomili šare, ki oddaja take in drugačne zvoke. O njegovem entuziazmu je sinoči pričala že instalacija iz kuhinjskih pripomočkov, ki so na robu odra čakali na neizogibno sesutje. Čeprav je Kutinov nastop prekipeval od silovitosti, ko so se stvari rušile in letele po zraku, pa njegove vloge ne moremo zreducirati na humorno razbijanje loncev. Njegova oprema sega od naključnih predmetov in doma narejenih zvočil do raznih bolj ali manj znanih instrumentov, ki se po navadi uporabljajo v žanrskih okvirih glasbe z oznako »world music«, in celo »circuit bendinga« - kreativno predelanih elektronskih naprav. Tako je tudi razpon njegovega glasbenega izraza zelo širok, aranžmaji pa so sestavljeni dovolj izvirno, da so zvoki pretežno osvobojeni predpostavljenih konotacij. Če kalimba nekoliko spomni na afriko, ji protiutež postavijo umirjene melodije roga, ki bolj spominjajo na Skandinavijo. Slednjim se lepo prilegajo zvoki mehkih bobnarskih palčk, ki iz jeklenke pričarajo »steel drum«, na navadnem setu bobnov pa na primer simulirajo pavke ali gong.
Morda bi veljalo posebej omeniti še vokalni element. Kromatične linije Sabine Magajne v eni od prvih skladb so delovale naravno, sveže in zanimivo. Podobno bi lahko rekli za Kutinovo dramatizacijo, v kateri očetovsko sprašuje v zvezi s kajenjem. Nekoliko manj prepričljivo pa so delovala skupinska vokalna prizadevanja. Razvlečeni samoglasniški napevi so izzveneli nekam nedodelano, približno in medlo. Lahko razumemo, da gre tudi pri teh vokalih za sproščeno improvizacijo, v kateri glasbeniki pač sledijo nekemu trenutnemu občutku – da torej vokal uporabljajo kot še en instrument. Žal pa se zdi na tem instrumentu raven izvedbe nekoliko nižja.
Kljub temu ostaja vtis sinočnjega koncerta pozitiven. V približno uri in pol se je na odru zvrstilo malo morje večinoma temačnih vzdušij, ki jih je zasedba učinkovito nadgradila s presenetljivo izrazitimi »groovi«, raznolikimi rifi in zamišljenimi melodijami. In čeprav je Kutina v nekem trenutku močan odmev vrgel iz tira, lahko v splošnem pohvalimo tudi ozvočenje.
Na koncertu zasedbe Salamandra Salamandra je v Menzi pri koritu užival Peter Cimprič.
Komentarji
komentiraj >>