Vsako leto se nekateri že od prvega novembra dalje veselijo prazničnega meseca, kot poimenujejo december. Peščica nezainteresiranih pa se nas je v teh dneh odela v protipraznično namrgodenost. Ampak po sili razmer in zaradi preživetvenih instinktov tudi mi v kaotični histeriji najdemo kaj pozitivnega. Predvsem se veselimo obilice hrane, še posebej doma pripravljenih sladkarij. Tako kot je Prousta magdalenica, tudi nas vonj sveže pečenega peciva ponese nazaj v otroštvo, ko nam je bil ta krajši konec leta še vznemirljiv in zabaven. V lučkah še nismo videli računa za elektriko, niti cestnega kaosa v snegu, darila so v naših predstavah prišla od bogve kod, zagotovo pa ne iz denarnic naših staršev.

Odločili smo se torej poiskati nek približek tem prijetnim občutjem brez prižiganja lastne pečice in brskanja po babičinem zvezku receptov. V centru Ljubljane smo iskali sveže ali pa tudi manj sveže domače piškote. Obiskali smo sedem trgovin s tovrstnimi storitvami iz različnih stadijev na lestvici med pekarno in pekovskim butikom. Na dve smo pozabili, ena pa je bila že zaprta ob našem prihodu.

Velike upe smo polagali v raznoliko ponudbo glavnega mesta in v splošni trend vračanja kupcev k rustikalnim, domačim izdelkom. A smo očitno pričakovali preveč. V večini obiskanih pekarn piškotov sploh niso imeli, tam, kjer smo jih našli, pa so bili že zapakirani keksi, ki so kljub zagotovilom, da so domači in pečeni po originalnih babičinih recepturah, izgledali bolj ali manj enako kot vse čajno pecivo pri najboljšem sosedu. Na koncu se nam ni več dalo obujati spominov in smo zavoljo primerjave v tem Futru ostanek piškotov kupili kar v običajni živilski trgovini.

Tako smo primerjali kar najbolj običajne piškote pekarn Plešec, Pečjak, Adamič in Blatnik s svojo drago blagovno znamko Happy pek. Ocenjevali smo okus, izgled in ceno. Kriterij babičine aure smo izpustili, ker ga tako nobeden izmed sodelujočih tekmovalcev ni premogel.

V tekmovanju avtentičnosti okusa so zmagali domači smetanovi keksi pekarne Plešec. Prepričal nas je bolj domač izgled samih piškotov, pa tudi embalaža izgleda človeku prijazno, k čemur pripomore tudi prijazen namig, da naj jih hrustljamo poleg kave ali čaja.

Na drugo mesto smo postavili Vrhniške srčke pekarne in keksarne Adamič. Posebej se nam je prikupila minimalno počečkana embalaža. Pol kilograma srčkov, med katerimi so iz neznanega razloga tudi lunice, je zapakiranih v običajno prozorno vrečko, na kateri poleg imena izvemo tudi, da gre za »pecivo pečeno po starih preizkušenih receptih«.

Kot tretje smo uvrstili Pečjakove vanilijeve rogljičke, ki so sicer dobri, ampak zelo generični kupljeni keksi. So pa vsaj konsistentni z generičnostjo embalaže.

Na zadnje mesto pa smo postavili Linške rožice iz trgovinice Happy pek. Delno zaradi tega, ker smo jedli že precej bolj okusne linške piškote, še bolj pa zato, ker smo veliko pričakovali od tako dragega peciva, dobili pa bolj malo, tako količinsko kot okuševalno. Pakiranje je sicer prikupno, podobno kot cela grafična podoba trgovine, ampak pri rečeh, ki romajo v naš želodec, je vsebina ponavadi pomembnejša od embalaže.

Na koncu smo še preračunali, koliko so nas posamezni piškoti v resnici stali, saj smo jih kupili v zelo različnih pakiranjih, od paketa štirih mini keksov pa vse do pol kilogramske zverine. Daleč najdražje so bile linške rožice pekarne Blatnik, ki na Čopovi ulici drago prodaja svojo kvazi domačnost pod znamko Happy pek. Za čisto primerljivo oceno bi sicer morali vzeti njihove najbolj običajne piškote, ampak 7 evrov za tristo gramov piškotov je mimo vseh razumnih in sprejemljivih cen. Zato smo izbrali najmanjše možno pakiranje, in to so bile štiri linške rožice. Pri Happy peku zahtevajo za 100 gramov svojih piškotov neverjetnih 2,40 €. Zdaj vsaj vemo, kaj je razlog za srečo gospoda kapitalista srečnega peka. Ostale cene nas niso presenetile. Za 100 gramov piškotov pekarne Plešec odštejete 70 centov, pri Pečjaku 60 centov, pri keksarni Adamič pa samo 30 centov.

Nobeni od omenjenih keksov nam niso omogočili popotovanja v otroštvo, kar najbrž pomeni, da bomo morali sami poprijeti za kuhalnico in narediti najbolj preproste in okusne piškote za zelo malo denarja. Ampak zaenkrat imamo piškotov več kot zadosti.

Doma ima zdaj kilo in četrt neuporabnih keksov Maja Oprešnik.