Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Deleuze, Nietzsche, filozofija, življenje; da Žižka in Društva za teoretsko psihoanalizo tukaj sploh ne omenjamo ... (1892 bralcev)
Ponedeljek, 9. 1. 2012
Bojan Anđelković



Po svoji prvi monografiji Empiricizem in subjektivnost iz leta 1953, ki je bila posvečena Humeu, francoski filozof Gilles Deleuze celih 8 let ni objavil nič. Po lastnih besedah je le padel v praznino in vsak dan popival v pričakovanju zadnjega kozarca. Potem pa je leta 1962 izdal briljantno zgodnje delo o Nietzscheju, ki ga iz današnje perspektive lahko razumemo kot pravi začetek njegove filozofije in kot enega izmed mejnikov v francoski, in ne le v francoski filozofiji dvajsetega stoletja.

Po svoji prvi monografiji Empiricizem in subjektivnost iz leta 1953, ki je bila posvečena Humeu, francoski filozof Gilles Deleuze celih 8 let ni objavil nič. Po lastnih besedah je le padel v praznino in vsak dan popival v pričakovanju zadnjega kozarca. Potem pa je leta 1962 izdal briljantno zgodnje delo o Nietzscheju, ki ga iz današnje perspektive lahko razumemo kot pravi začetek njegove filozofije in kot enega izmed mejnikov v francoski in ne le v francoski filozofiji dvajsetega stoletja. Do samomorilskega skoka z okna svojega stanovanja v Seno leta 1995, v katero se je vrgel po dolgi in težki bolezni, je Deleuze izdal še 22 samostojnih knjig in nešteto krajših tekstov. Skratka, relativno pozno srečanje z Nietzschejem ga je ozdravilo od alkohola in brezdelja ter mu nakazalo neko novo podobo mišljenja, hkrati napotujoč ga na raziskave novih oblik življenja. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Kaj je tisto zdravilno v Nietzschejevi filozofiji, kar je Deleuza pozdravilo?

Knjiga Nietzsche in filozofija, ki smo jo pol stoletja po originalni izdaji končno dočakali tudi v slovenskem prevodu v Krtinini zbirki Temeljnih del, je prvo delo kakšnega francoskega filozofa, ki sistematično in koherentno obravnava Nietzschejevo filozofijo, postavljajoč vprašanja, ki bodo postala osrednja v nadaljnjih študijah o Nietzscheju in poststrukturalizmu na splošno. Najpomembnejši del te knjige, iz katerega potem Deleuze izpelje vplivni tolmačenji Nietzschejeve volje do moči in večnega vračanja, hkrati pa tudi lasten razvpiti pojem razlike, je vsekakor razlaga aktivnih in reaktivnih sil. Toda, kaj Nietzsche in Deleuze sploh mislita s pojmom sila?

Sila je, tako pri enem kot pri drugem, nekakšen primaren, primitiven pojem. Na začetku so bile sile, prav tako na koncu; in tudi na sredini, zdaj, ne obstaja nič, razen sil. Pa vendar te in takšne sile niso nikakršne fizikalne enote: sila nima biti ali bistva, ni neka pozitivna entiteta. Prav tako ni metafora. Kaj je potem za Nietzscheja in Deleuza sila? Sila ni nič drugega kot razmerje: razmerje z drugimi silami. Sila torej ni nikoli sama zase, ampak je vedno v odnosu z drugimi silami: ali jih podreja ali je podrejena. Dve kakršnikoli sili takoj, ko stopita v razmerje, oblikujeta neko telo: fizično, biološko, kemično, družbeno, politično. Toda, kaj Nietzsche in Deleuze mislita, ko rečeta - telo?

Slavoj Žižek očitno nikoli ni razumel Friedricha Nietzscheja - da o njegovem nerazumevanju Deleuza v bedasti in nizkotni knjigi Organi brez telesa tukaj sploh ne trošimo besede: na nekem mestu v Kugi fantazem namreč lahko preberemo, da je težava z Nietzschejem morda v tem, da v svoji hvalnici telesu spregleda »absolutno zev med organskim telesom in norim, večnim ritmom gona, ki mu lahko postanejo podvrženi organi telesa, 'parcialni objekti'«. Čeprav je – nasprotno - celotna poanta Nietzschejevega nauka o telesu prav v tem, da telo sploh ni organsko! Telo ni organizem!

Ne gre torej za organizem, ampak prej za tisto, kar je Deleuze kasneje imenoval telo brez organov. Ne gre za fizično, ampak – zelo pogojno rečeno – »metafizično«, »virtualno« telo, ki pa je imanentno materialni realnosti in edino resnično. Le to in takšno telo – in ne organizem - je lahko mesto bojišča sil. Še natančneje: ne obstaja nikakršno mesto bojišča sil, saj ne obstaja nič drugega kot sile, ki so v medsebojnem razmerju napetosti. Ko Nietzsche, Deleuze ali Foucault govorijo o telesu, ne govorijo o ničemer drugem kot o tem razmerju, o tej napetosti.

Prvo poglavje tematskega sklopa »Aktivno in reaktivno« pričujoče knjige z naslovom »Telo« začne Deleuze z ugotovitvijo, da je Spinoza odprl novo pot znanosti in filozofiji s tem, ko je v svoji Etiki zapisal, da si sploh ne moremo predstavljati, kaj je v bistvu telo; govorimo o zavesti in duhu, nakladamo o vsem tem, ne vemo pa, česa je sposobno telo, kakšne so njegove sile in kaj pripravljajo. Nietzsche ve, da je prišel čas, ko pravi: »Nahajamo se v fazi, ko zavest postaja skromna«.

Kakor Freud torej tudi Nietzsche meni, da je zavest tisto moje področje, ki je aficirano z zunanjim svetom; vendar – in tu je pomembna razlika med njim in Freudom, med Deleuzom in Žižkom – zavest je vedno zavest inferiornega v razmerju do superiornega, kateremu se podreja in v katerega se inkorporira. Skratka, zavest je bistveno reaktivna: ne gre torej za zavest gospodarja, ampak za zavest hlapca v razmerju do gospodarja, ki mu sploh ni treba biti zavesten. In kje se nahajajo aktivne sile? Kdo je gospodar zavesti? Telo, seveda.

Sile, ki so v telesu prevladujoče ali superiorne, imenujemo aktivne; sile, ki so inferiorne in prevladane, pa imenujemo reaktivne. Drugače povedano, aktivno in reaktivno sta kvaliteti sil, ki pa izhajata iz njihove kvantitete. Za tisto, kar v vsaki posamezni naključni situaciji telesa določa kvantiteto oz. kvaliteto sil, pa je Nietzsche skoval termin volja do moči. Če sta kvaliteti sil aktivno in reaktivno, sta kvaliteti volje do moči afirmacija in negacija.

Vendar pozor: Nietzschejev pojem »volja do moči«, ki so ga tako radi izrabljali nacisti, nikakor ne pomeni nekakšno voljo, ki hoče moč. Prav nasprotno: moč v volji je tisto, kar hoče. Zelo poenostavljeno povedano: volk ali orel ne jesta jagenjčka, da bi pokazala svojo moč nad njim, ampak ga enostavno pojesta, ker jima njuna volja pravi, da sta lačna in da rada jesta jagenjčke. Volja do moči je torej pripisana sili, toda na zelo poseben način: kot njeno dopolnilo in kot nekaj sili notranjega. Kot pravi Deleuze: »To, kar Nietzsche imenuje plemenito, visoko in gosposko, je enkrat aktivna sila, drugič afirmativna volja. To, kar imenuje nizko, nizkotno in suženjsko, je zdaj reaktivna sila in drugič negativna volja



Včasih pa se zgodi – in takšna je Nietzschejeva diagnoza civilizacije od Sokrata prek krščanstva vse do sodobnih oblik nihilizma –, da reaktivne sile v telesu premagajo aktivne oz. da negativna volja, volja do smrti - do nekega drugega sveta - premaga aktivno voljo, voljo do življenja - do tega »tukaj in zdaj«. Vendar, kako se sploh lahko zgodi, da reaktivne sile, ki so po definiciji inferiorne oziroma manjše kvantitete in posledično tudi slabše kvalitete, premagajo aktivne sile, ki so po definiciji kvantitativno in kvalitativno superiorne v odnosu do prvih? Kako drugače kot tako, da ne odreagirajo, s čimer obrnejo aktivne sile proti njim samim, afirmacijo življenja pa spreobrnejo v njegovo negacijo.

Za ponazoritev in poenostavitev pričujoče problematike bomo uporabili Nietzschejevo slovito metodo dramatizacije, ki sestoji iz spreobrnitve vprašanja »Kaj?« v vprašanje »Kdo?«. Na primer sokratski vprašanji »Kaj je dobro?« ali »Kaj je lepo?« sta slabi vprašanji. Namesto tega se moramo vprašati: »Kaj hoče ta, ki govori o tem, da je to dobro, da je to lepo, ki misli ali izkuša tisto kot lepo ali dobro?«

Plastično povedano, kaj hoče doseči Žižek s tem, ko v svoji knjigi o Deleuzu, v kateri ga na vse možne načine želi povezati s Heglom in ga celo razglasi za filozofa poznega kapitalizma, le dvakrat bežno omeni Nietzscheja? - kar bi bilo natanko tako, kot da bi nekdo v knjigi, ki tolmači Žižkovo teorijo, le na dveh mestih bežno omenil Lacana in enkrat Marxa. Dramatizirajmo naprej: kaj želijo doseči tisti, ki objavljajo slovenske prevode Deleuzovih in Foucaultevih knjig z Badioujevim predgovorom? - kar bi bilo skoraj natanko tako, kot da bi objavili Heglovo Fenomenologijo duha z Marxovim ali Kierkegaardovim predgovorom. Kaj se s tem hoče doseči, kakšni so tukaj interesi, za kakšne sile gre? Cela drama!

Vzemimo dve formuli, ki ju navaja Deleuze. Prva se glasi: »Jaz sem dober, torej ti si zel«. Druga pa: »Ti si zel, torej sem jaz dober«. Potem pa uporabi metodo dramatizacije: kdo izreka prvo formulo, kdo izreka drugo? In kaj želita? Kdo je tisti, ki začenja s tem, da reče »Jaz sem dober«? To so besede gospodarja, ki deluje, afirmira in uživa. To ni nekdo, ki bi se primerjal z drugimi – to, da so drugi zlobni kolikor ne afirmirajo, ne delujejo in ne uživajo, je zgolj negativna posledica.

Kdo pa je tisti, ki začenja s tem, da reče »Ti si zel«? V tej formuli govori suženj. Začne se s tem, da je postavljen zloben drugi. Ta, ki si je prej rekel »dober«, je sedaj imenovan za zlega. Zloben je zdaj tisti, ki deluje, dober pa je tisti, ki se umakne pred delovanjem. Aktivne sile se na tak način spreobrnejo v reaktivne, afirmacija pa postane dvojna negacija.

In natanko to se po Nietzscheju zgodi s krščanstvom in se s pomočjo dialektike nadaljuje vse do današnjega dne: vse do slovenskega Društva za teoretsko psihoanalizo, katerega nekateri člani - s kolovodjo Slavojem Žižkom na čelu seveda - že leta in leta želijo dokazati, kako so Nietzsche, Deleuze in Foucault bili v pravu le do neke meje, od te meje naprej pa jih lahko kot kake otročke popravijo in vodijo le »veliki učitelji« – kdo drug kot Freud, Lacan in Badiou, ki so seveda sveti in nepogrešljivi!

Vendar trenutna zmaga reaktivnih sil, torej resentimenta in slabe vesti ter posledično popačenje kulture in življenja - skratka sedanje stanje splošnega nihilizma –, ni konec zgodovine, ni konec zgodbe. Konca zgodbe pravzaprav sploh ni, saj je za njeno neskončno nadaljevanje Nietzsche priskrbel druga dva slavna izuma: nadčloveka – ki ga ne smemo zamešati s supermenom -, in večno vračanje - ki ga ne smemo zamešati s cikličnim kroženjem.

Ta zgodba brez konca pa se obrača takole: človek je tisto, kar mora biti preseženo; in sicer skozi človeka. Onstran reaktivnega človeka je Zaratustra – nadčlovek - otrok s konca Kubrickove Odiseje. Onstran dobrega in zlega so samo še ples, smeh in igra kot afirmativne moči predrugačenja: »Ples afirmira postajanje in bit postajanja; smeh, salve smeha, afirmirajo mnoštvo in eno mnoštva; igra afirmira naključje in nujnost naključja.« Ples, smeh in igra oz. mnoštvo, postajanje in naključje poganjajo kolo večnega vračanja. Osnovni nauk večnega vračanja pa je v tem, da je selektivno: ne obstaja vrnitev negativnega. Vrača se le to, kar afirmira in kar je afirmirano.

Zelo plastično povedano: reaktivne knjige, ki so napisane proti nečemu ali nekomu, kot je recimo tista Žižkova bedarija o Deleuzu, se ne bodo vrnile iz pozabe. Afirmativne knjige, ki so pisane za, kot je ta Deleuzova mojstrovina o Nietzscheju - ki sodi med najboljše in najbolj koristne knjige, ki sem jih kadarkoli bral -, pa se nam bodo vračale celo večnost, vse v neskončnost.

Za vas je negiral, afirmiral, dramatiziral in obračal Bojan Anđelković. Hvala za pozornost.

 




Komentarji
komentiraj >>

Re: Deleuze, Nietzsche, filozofija, življenje; da Žižka in Društva za teoretsko psiho
SŽ - Slovenske Železnice [13/01/2012]

Hja, ko človek išče Probleme, najde probleme! Nisem strokovanjak ne za Nietzscheja, ne za Deleuza. Prebral pa sem dve interpretaciji (Foucault: Nietzsche, genealogija, zgodovina; R. Esposito: Bios: biopolitika in filozofija; tretje poglavje je v celoti posvečeno Nietzscheju), ki sta diametralno nasprotni nekaterim z gotovostjo zatrjenim poantam iz komentarja. 1. Če Nietzsche govori o fiziologiji, prebavi, čistosti telesa itd., je trditev, da pri tem ne gre za organizem oziroma fiziološko telo, milo rečeno smešna. Foucault telesa pri Nietzscheju zagotovo ne razume kot virtualnega, kot nekaj neorganskega. Potemtakem je tudi Žižkov očitek Deleuzu (in Nietzscheju) glede neupoštevanja simbolne kastracije še kako upravičen. Je pa telo res MESTO boja aktivnih in reaktivnh sil. 2. Primerjava Badioujevega predgovora k Deleuzovi knjigi in Marxovega ali Kierkegaardovega k Heglovi je malo za lase privelčena. Med drugo trojico obstaja veliko več skupnih točk (Marx: Hegla je le treba obrniti na noge; Žižek piše o "Kiarkegaardovemu materialističnemu obratu Hegla" itd.) kot med Badioujem in Deleuzom, kjer gre za "personal friend - philosophycal enemy" razmerje, za dve konceptualno različni filozofiji. 3. Govoriti, da je Žižek kolovodja skupine, ki ima za nalogo Deleuza in Nietzscheja popravljati s Heglom in Lacanom, je pravlica za male otroke. A ni Alenka Zupančič napisala knjigo o Nietzscheju, ki, daleč od tega, da bi jo lahko uvrstilo pod "Lacanovsko popravilo Nietzscheja", ob vseh vzporednicah, ki jih pokaže med Nietzschejem in Lacanom, prej sodi v rubriko "Nietzsche kot anticipacija Lacana" oziroma, kot je naslov tistega angleškega zbornika, "Lacan's silent partners". Z ostalim se v osnovi strinjam, zato samo dobronamerna sugestija: tekst je dober na mestih, kjer govori o Nietzscheju in Deleuzu, do težav pride, po mojem mnenju, seveda, tam, kjer si avtor "obriše čevlje" ob avtorje, pri katerih bi bilo za tako početje potrebnega malo več blata na čevljih, da bi se res umazali.
odgovori >>

    Re: Deleuze, Nietzsche, filozofija, življenje; da Žižka in Društva za teoretsko psiho
    anđelko [13/01/2012]
    V čem je v bistvu Problem? 1. Nietzsche sicer govori o fiziologiji in prebavi (in sploh ne vem o kakšni čistosti telesa govoriš..) npr. najbolj eksplicitno v Ecce homo, in iscer v poglavju, ki se imanuje (SIC!) "Zakaj sem jaz tako moder?" O kakšem se torej organizmu tukaj govori? (in ne mi prosim omenjat kastracije, na to sem sploh elergičen ...) 2. pa zaradi teh skupnih točk - ki jih je treba obrnuti na glavo - je tudi narejena ta, in ne neka druga primerjava; lahko bi recimo napisal, kot da bi aristotel pisal platonu predgovor, nietzsche kantu, volter rusoju...same skupne točke, amak obrenjene na glavo! poleg tega badiou in deleuze nikoli nista bila frenda in se nista niti poznala, deleuze enostavno ni šmirglal badiuja, ki je bil in ostal levičar, kar je imlicitno razvidno iz badioujevega predgovora v njegovi knjigi o deleuzu, na prepisko pred smrt pa je pristal, ker je badiou inzistiral kar nekaj časa in ga ni mogel skinuti s kurca...3. ali to, da iz knjige alenke zupančič izhaja, da je "nietzsche anticipiral lacana" ne podpira mojo tezo o poskusu lacanizacije in baduizacije trojke N-F-D? e pa ne anticipira ga! najpomembnejša razlika: iz Nietscheja ne moremo naredit šole, ni nietschejanskega diskursa ... (pri popravilu z lacanom sem btw. mislil na Klepčeve knjige in konec drugače odlične Dolarjeve knjige o Foucaultu.. ) Problemi, problemi, kakšni problemi?
    odgovori >>

    Re: Deleuze, Nietzsche, filozofija, življenje; da Žižka in Društva za teoretsko psiho
    vizualka [13/01/2012]
    pa še en problem: če že praviš, da si bral foucaultov tekst 'nietzsche, genealogija, zgodovina', potem beri podrobno: "telo: površina vpisovanja dogodkov ... prostor disociacija jaza ... volumen v nenehnem drobljenju ...Genealogija ... mora pokazati telo, potiskanop z zgodovino, in zgodovino, ki uničuje telo." (str. 108) O kakšnem telesu torej tukaj gre beseda? Kakšno bo telo, ki ga ne vidimo, morala pokazati genealogija? Organizem, prebava, kastracija? Seveda, ampak ne v smislu psihoanalitične teorije ... zadeva je veliko bolj analna in prav zaradi tega bolj virtualna ... ampak ne da mi se razpravljat, res...
    odgovori >>

Re: ... da Žižka tukaj sploh ne omenjamo ...
anđelko [12/01/2012]

"Zbrane šale Slavoja Žižka" - dvig obrvi ali solzne oči? http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042501819
odgovori >>

Re: Deleuze, Nietzsche, filozofija, življenje; da Žižka in Društva za teoretsko psiho
varaždinska aeroflota [11/01/2012]

lepo, lepo!
odgovori >>

    Re: Deleuze, Nietzsche, filozofija, življenje; da Žižka in Društva za teoretsko psiho
    dejavna zavest [13/01/2012]
    "Kaj se s tem hoče doseči, kakšni so tukaj interesi, za kakšne sile gre? Cela drama!" ALi kot pravi Ivan Cankar v svoji drami Hlapci: "Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje..." Stanovnik in sile kontinuitete rules!
    odgovori >>

      Re: Deleuze, Nietzsche, filozofija, življenje; da Žižka in Društva za teoretsko psiho
      varaždinska aeroflota [13/01/2012]
      no, hlapci so pa res overrated. martin kačur je okej, ker si je sam kriv, da je umrl. rojen za smrt.
      odgovori >>

      Re: Deleuze, Nietzsche, filozofija, življenje; da Žižka in Društva za teoretsko psiho
      anđelković [15/01/2012]
      in tako se zadeva z globlje ontološko-eksistencialne ravni hitro pospravi v predalček dnevne politike in lokalne zgodovine ... kako hlapčevsko.
      odgovori >>

        Re: Deleuze, Nietzsche, filozofija, življenje; da Žižka in Društva za teoretsko psiho
        dejavna zavest [16/01/2012]
        Bravo, Kačur! On je tragični junak, ki je oznanjal ideje v času, ki še niso bile zrele zanje. Tudi Deleuze je oznanjal ideje v času, ki še niso bile zrele zanje, zato se je mogoče tudi ubil... Ta čas pa prihaja zdaj, ko bo kolovodja Žižek postal zgodovina in bomo kaj kmalu lahko rekli: "Žižek, zbogom in hvala za vse ribe!"
        odgovori >>

          Re: Deleuze, Nietzsche, filozofija, življenje; da Žižka in Društva za teoretsko psiho
          dejavna zavest [16/01/2012]
          P.S.: Deleuzove ideje se (zdaj) vračajo v pravem času, ker le-ta dozoreva. Še ma-lo, pa se bo-mo spravili s svetom (Hegel).
          odgovori >>