Recenzija skicirke, ki končno ni le material za hvaležne fene ali nuja za tisti centimeter v metru knjig knjižne police salonskih intelektualcev.
Ko ti uspe v stripovskem svetu, se zdi skorajda samoumevno, da ti bodo izdali kadarkoli. Le kako drugače bi si lahko razložili sodelovanje Arta Spiegelmana z založbo McSweeney's? Ta je tri avtorjeve skicirke izdala v zbirki Be a Nose!, kot da to še ni dovolj, pa je eno izmed teh treh izdala še zunaj zbirke. S povsem enako vsebino.
Ako bi bila ta vsebina vredna ponovne izdaje, verjemite, ne bi stegnil jezika. Tako pa so Spiegelmanove skicirke zgolj opomin, kako neroden risar, a genialen stripar je Spiegelman. Material za hvaležne fane in nuja za tisti centimeter v metru knjig knjižne police intelektualcev.
Da mu bodo izdali vse, za kar se bo odločil, se zaveda tudi Seth, ki je po solidnem It's a Good Life if You Don't Weaken očitno dosegel te sanje vsakega striparja. Velik dar pa zahteva seveda tudi veliko odgovornost in kdo bi to bolje vedel kot ravno striparji! Zato je prvi Sethov poizkus stripa v skicirki, imenovan Wimbeldon Green, izveden tako perfektno, da si bralci težko predstavljajo, da je nastal spontano. Če gre pri Wimbeldonu za pripoved o kanadskih stripovskih zbiralcih, pa se njegovo ravnokar izdano nadaljevanje, The Great Northern Brotherhood of Canadian Cartoonists, posveča kanadskim stripovskim ustvarjalcem.
The Great Northern Brotherhood of Canadian Cartoonists je album, ki je kronološko nastajal pred Wimbledonom Greenom, a avtor pravzaprav ni vedel, kaj naj z njim počne. Zgodbice o fiktivnih stripovskih risarjih so namreč nastajale zgolj za zabavo in kratkočasenje med snovanji resnejših stripovskih podvigov. Kljub temu je založba Drawn and Quarterly v teh osnutkih prepoznala stripovsko mojstrovino, predlagala njegovo objavo in tako presenetila avtorja. Ta se je zavedal odgovornosti do bralcev in ponovno izrisal dve tretjini knjige, torej približno osemdeset strani.
Narisati osemdeset strani za strip, ki je nastal zaradi zasebnega zadovoljstva, je nedvomno drzna poteza. Toda kljub avtorjevi skromnosti se nam veliko kritikom zdi, da sta ravno Wimbledon Green in The Great Brotherhood daleč najboljša albuma v osupljivem avtorjevem opusu. Vas zanima, zakaj je temu tako?
Najprej nekaj o sami vsebini najnovejšega stripa. Gre za esejistično pripoved o društvu kanadskih striparjev, njihovem arhivu, njihovih avtorjih in seveda njihovih stripih. Pri tem je treba poudariti, da je večina dejstev v stripu izmišljenih. Bralec tako bere napol izmišljeno zgodovino kanadska stripa, ki naj bi bil vseprisoten v kanadski kulturi in velecenjen s strani bralcev. V resnici zgodovina predstavlja predvsem neizmerno avtorjevo domišljijo, ki je preko obnov namišljenih del sposobna prikazovati potencialni Sethov opus. Kot da bi se avtor zavedal, da me vseh zgodb v svoji glavi nikoli ne bo uspelo spraviti na papir in jih je zato v strnjeni obliki položil v glave namišljenih avtorjev.
Kar je najmanj žalostno, je to, da so zgolj osnutki teh stripov bolj zanimivi od zgodb velike večine stripov resničnih stripovskih projektov, ki končajo na knjižnih policah. Oh, kako rad bi se zatopil v branje skrivnostne blodnje po podzemeljskih rovih z opisi najbolj čudnih strojev skrivnostnega izvora! Oh, kako bi otrokom namesto Tietufa priporočal v branje dogodivščine eskimskega astronavta Kao-Kuka!
Poleg obnov se v stripu pojavljajo tudi opisi avtorjev. Ti predstavljajo pravzaprav vse obraze Sethovega življenja. To je obraz nasprotij, kar se kaže predvsem v raznolikosti stripovskih pripovedi. Po mojem mnenju se Seth najbolj približa Henryju Pefferlawju, ki je opisan kot pameten, občutljiv in talentiran, hkrati pa mož nasprotij. Zadržan, a pustolovski, aroganten, a neodločen, predvsem pa svobodnjak, vedno kritičen, a nikoli član osrednjih kritičnih gibanj njegovega časa.
Zadnji pomemben element je pri Sethu vedno in vseprisotna nostalgija. Ta se kaže predvsem pri opevanju zlatega časa ameriškega stripa, ko je izhajalo mnogo kvalitetnih stripov v najpopularnejših medijih. Najbolj k temu opevanju prispeva že Sethova risba, ki je pravzaprav spretno posodobljena risba ameriških karikaturistov iz petdesetih let.
Podrobnost stripovskega albuma, ki jo še želim izpostaviti, je hommage resničnim kanadskim risarjem, ki jih je vključil v svoj namišljeni klub striparjev in jim tako dodelil posebno čast, namenjeno le tistim, ki so vplivali njegovo delo. Postali so torej del elite. Album The Great Northern Brotherhood of Canadian Cartoonists je tako najlepši pogled v intimni svet Setha. Hkrati pa dokaz, da tudi ko dosežeš, da ti objavijo prav vsak strip, še vedno lahko presenetiš in iz skicirke pokažeš, kako zelo si zaslužiš ta privilegij elitnega kluba kanadskih mojstrov.
Res pa je, da bodo knjigo najbolj cenili tisti, ki so nekaj Sethovih stripov že prebrali, zato morda to ni knjiga, s katero bi začeli raziskovati avtorjev opus.
Za novo leto si je, da bo Seth narisal vsaj pol svojih genialnih idej, zaželel Mimo.
Komentarji
komentiraj >>