Torek, 31. 1. 2012
Pina Gabrijan
V lanskem letu so Demolition Group nepričakovano razveselili z albumom 'Planet starcev', nato pa sta takisto storila še "njim lastna" brata Jože in Matjaž Pegam pod imenom Sinntetic Liquid s plato 'SinnScapes' ... v celoti*
Ni povsem jasno, kaj je sprožilo trenutni trend ponovnih izdaj začetkov slovenske elektronike oziroma obujanja njenih nekdanjih akterjev. Vendar to niti ni tako pomembno ob boku dejstvu, da je poglavitno, da se to dejansko sploh dogaja. Tako sta se izkazala tudi brata Pegam, Matjaž in Jože, ki sta lani že s svojimi Demolition Group izdala album 'Planet starcev', nato pa v decembru še 'SinnScapes' pod imenom Sinntetic Liquid. Ne gre za kakšen dejansko nov projekt, saj je bila to poleg Demolition Group ena izmed frakcij, ki so okoli leta 1986 nastale iz prvotnega sestava Gastrbajtrs.
Plošča 'SinnScapes' je nastajala zadnji dve leti v studiu Sintetic Production. In medtem ko je brat Matjaž poskrbel za elektroniko, je brat Jože s svojim saksofonom prispeval organski del izdelka. Gre za sprehod skozi raznolike, pa vendar zelo kompatibilne in prepričljive zvočne pokrajine oziroma - kot namiguje in se poigrava naslov - v osnovi sintetično grešne zvočne pokrajine. Ali pa grešno sintetične. Žanrsko pluje med downtempom, dubom, prefinjeno zafankanimi jazzy prijemi, celotno zadevo pa ovija prijeten kokon zamaknjene ambientalnosti. Plata tako skozi komade zapeljuje, razblinja iluzije, se ponuja in spet izmika in še in še, kar pa vse počne povsem brez besed. Gre za zadevo, ki je primerna za zelo raznolike situacije: od samostojnih introspektivnih podvigov pa vse do dvorljivih večerov v dvoje ali več.
Hkrati pa se na tem mestu nehote poraja vprašanje, ali je današnja, ne le slovenska produkcija - s svetlimi izjemami, seveda - tolikanj šibka, da jih stari mački še vedno šišajo kot za šalo … Ali pa so tile pač sami po sebi tako nabriti, da so prečko naših zahtev že pred mnogimi mnogimi leti postavili zelo težko dosegljivo visoko. Znano zgodovinsko dejstvo je, da nekateri Nietzscheju pripisujejo norost predvsem zaradi njegove grandomanije, vendar pa se je on najbrž zgolj zavedal svoje dejanske veličine. In nekaterim se te pač ni treba sramovati. In še na mnogo let!
Za konec navrzimo še, da je prav nekakšna temačnost ena izmed karakteristik, ki nekatere dolgoletno prisotne glasbene ustvarjalce na slovenski sceni dela fascinantne na prav poseben način. Obratno sorazmerna tej pa je pretnja temačnosti kulturne politike v neposredni prihodnosti, ki s tem razodeva tragiko razumevanja tega pojma s strani oblastniških struktur. Ne gre namreč za kakšno neracionalno potezo - kot to napak menijo nekateri kulturniki - ta odločitev je še kako racionalna.
Komentarji
komentiraj >>