Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
O protiarhitektu povsem negacijsko (1084 bralcev)
Torek, 31. 1. 2012
Peter Karba



Protiarhitekt je strip, ki riše zgodbo o propadu osebe profesorja zgodovine. Kot nek vodilni vzrok njegovega padca se v zgodbi pokaže laž ali bolje; zgodba je sledenje posledici zavestne odločitve o življenju z lažjo.

V ležečem položaju in velikem A4 je konec lanskega leta v okviru posebne izdaje revije Stripburger izšel strip Domna Finžgarja, Protiarhitekt.

Protiarhitekt je strip, ki riše zgodbo o propadu osebe profesorja zgodovine. Kot nek vodilni vzrok njegovega padca se v zgodbi pokaže laž ali bolje; zgodba je sledenje posledici zavestne odločitve o življenju z lažjo.

Kompozicija strani je razbita. Kot osnovno strukturno vodilo se kažeta pasici v dveh vrstah s štirimi okvirji, ki jih spremlja ročno podnapisan tekst. Od tod se odmiki vodijo v smeri spreminjanja števila okvirjev v pasici in manjših vertikalnih zamikov v polje podnapisanega teksta. Mestoma, zajemajoč celotno stran, osnovno strukturo prebijajo risbe, ki izstopajo iz osnovnega reda, s čimer nam avtor omogoča prosto delitev in zaporedje branja. Na teh mestih si avtor upa ubrati tudi drugačen slog risbe.

Finžgar v stripu razvije risbo, ki združuje tehniko tuša in tehniko svinčnika. Tukaj velja izreči posebno pohvalo tiskarni in pripravi za tisk, kajti tehniki je mogoče ves čas jasno razločevati ter tako tudi brati. K temu svoje seveda doda tudi avtor, saj ta konsistentno rabi določeno tehniko glede na element v risbi. Svinčnik se uporablja tako za nasebno kot vrženo senco in kot vmesen ton med črnino tuša in belino v obravnavi površin, kar se, denimo v tehniki tuša, lahko dosega z bolj ali manj gostim šrafiranjem, z bolj ali manj debelo konico.

Sofisticirana raba svinčnika pa se kaže tudi glede na tekst. Namesto klasične forme, oblačka z zavihkom, izpolnjenega s tekstom, ali pa situacije, kjer bi zavihek vodil do podnapisa, imamo oblaček brez poudarjenega roba, izpolnjen s tehniko svinčnika, tekst pa je, kakor že večkrat poudarjeno, podnapisan. Dobimo situacijo, kjer klasični dualizem risba – tekst dopolnjuje dualizem tuš – svinčnik, kjer tehnika svinčnika vstopa v mesto stikovanja med risbo in tekstom in tako tvori triado, ali bolje, kjer strip funkcionira znotraj triade: risba – svinčnik – tekst.

Zanimivo je spremljati Finžgarjevo vztrajanje pri okorni, otroški risbi in težko bi našli mesta, kjer bi se avtor spozabil in razkril svoje risarske veščine. Avtor negira lastno risarsko veščino, hkrati pa se na tem mestu vzpostavlja zanimiv kontrast glede na samo vsebino zgodbe, ki je intelektualno kompletirana; svojo širino izpeljuje iz dialogov med profesorjem zgodovine in njegovim zaupnikom, pravičnim dušebrižnikom iz Uršulinske cerkve.

Dialog se razvija skozi razpravo o statusu resnice in laži in je vezan na profesorjev eksistencialni modus. Prvi modus zajema status resnice na medosebni ravni; problem je v laži, s katero si je profesor pridobil vdanost drugega človeka, starejše igralke, ki postane njegova življenjska sopotnica; drugi modus pa problematizira resnico znotraj procesa, znotraj redosleda izjav in najdeva svojo figuro v profesorjevem pisanju razprave o Baltazarjevi zvezdi, s katero lovi svoj utrinek akademske slave.

V dialogu »zgodovinar«, mesto na robu zgodovinjenja, tvori abstraktno strukturo, na podlagi katere ustvari nad-določujoči argument za svojo osebno laž. Dualizem resnice in laži postavi v razsodbo subjektu in ju tako docela relativizira ali drugače; zgodovinarjevo stališče se postavi na konec procesa posredovanja resnice. Resnice po njegovem ni več mogoče prepoznati, če je ta znotraj procesa medosebnega posredovanja, in le povsem golo znanje, abstraktna struktura, nam omogoča ločiti resnico od laži. Dualizem resnica-laž ni stvar subjekta, pač pa to določa abstraktna struktura vedenja, ki lahko s pojmoma povsem arbitrarno razpolaga. Afirmativni argument, ki ga v ta namen pred samim razpletom zgodbe razvije, se nanaša na klasično logično formo dvojne negacije.

Dialog na tem mestu zastane, zgodba se preseli v dogodek razdora med profesorjem in njegovo družico, nakar prijatelja znova stakneta glavi, kjer v zaključku pogovora duhovnik posredno odgovori na profesorjevo argumentacijo. Takole pravi:

»Človek, čigar življenje je ena sama laž, živi v svetu, v mestu, ki ne obstaja. To žal pomeni, da ko oseba izve resnico, ta preprosto ne more več obstajati, izgine skupaj s tem svetom.«

Laž in resnica sta del življenja, nista nekaj, s čimer bi subjekt lahko razpolagal, sta nujno neposredni. Zato subjekt glede resnice in laži ne razsoja. Obstaja mesto, kjer resnice ni mogoče imeti za laž in ne laži za resnico, resnica in laž sta določujoči za mesto subjekta. Da, težki stavki za tako malo besed.

Skrajšajmo. Na koncu zgodovinar propade. Na koncu se zdi, da smo šele na začetku neke širše razprave. In če je to mogoče opredeliti kot kvaliteto, je na tem mestu Domnu Finžgarju za ustvarjeno izreči vse pohvale in to ni nobena laž.

Za Radio Študent, Peter Karba, arhitekture inženir.


Komentarji
komentiraj >>