V domačem prostoru se pogosto pojavljajo glasbeni ustvarjalci, ki s svojim dometom in izraznim jezikom presegajo ozko ter zadušljivo majhno domače prizorišče. Zanje je nujno, da razmišljajo širše. Slovenija je kot kulturna sredina namreč premajhna, da bi lahko producirala in vzdrževala lastno mainstream popularno kulturo. Najbolj daljnosežni pa so po tradiciji prav podzemni bendi, ki se ne prilagajajo željam navideznega trga. Skupina Coma Stereo se je na sceni pojavila leta 2004 in takoj začela izpolnjevati svoje dokaj visokoleteče cilje. Ti se sodeč po njihovem marketinškem pogonu dandanes merijo predvsem kvantitativno - s številom koncertov in turnej.

Čeprav le med ozkim krogom sledilcev, so Coma Stereo pridobili status kolektiva, ki pogumno raziskuje znotraj žanrov rock in elektronske godbe. A slednje je zgolj navidezno. Coma Stereo namreč delujejo kot klasičen bend z analognim instrumentarijem, ki na račun svojega soničnega zvoka lahko spomni tudi na ambientalno elektroniko.

Svoj položaj na lokalni sceni so zgradili predvsem na izpiljenem, prepoznavnem zvoku in žanrski neopredeljenosti. Debitantska plošča 'Binary Endings' iz leta 2007 je tako prinesla veliko mero monotonega zvočnega raziskovanja v maniri postrockerske psihadelije, zavestno odmaknjene od vseh parametrov popularne glasbe. Prvi pomik proti konvencionalnemu izrazu je najavila plošča 'Transgalaktika', ki je prinesla odlično zmes eksperimentalnih komadov in dokaj konvencionalno strukturiranih hitov. V tem pogledu plošča '1000 mest' stopa še korak naprej v spevnosti in privlačnosti. S svojo celostno podobo nakazuje nadaljnji razvoj vzpostavljene estetike.

Poslušalec je tako pričakovano soočen s futurističnim občutjem in sintetičnim zvokom. Zasanjana in otožna godba se zdi, kot da je ustvarjena kot soundtrack znanstvenofantastičnega filma. Komadi, kot sta 'Mrk' in 'Vse misli so odveč', se gibljejo v atmosferskih vodah, ki bi jih lahko našli v kompozicijah Jarrea ali Vangelisa. Spet druga plat ploščka postreže z vokalno utemeljenimi skladbami, kot sta na primer 'Slepe hiše vojn' ali 'Drakula', kar ustvarja potrebno dinamiko znotraj 10 novih komadov. In prav ti komadi predstavljajo uspešno združevanje forme in vsebine.

Četudi se Coma Stereo predstavljajo z galaktičnimi, izvenzemskimi, futurističnimi motivi, pa obenem temeljijo na povsem profanih predpostavkah. Melanholija njihove godbe je izrazito panonska in torej črpa iz tradicije širše regionalne kulturne identitete. Tako nakazuje vdanost v usodo, otožno distanco in specifično robustnost.

Pri skupini je najtežje racionalno povezati prav omenjena elementa: na eni strani prizemljeno izraznost lokalnih ravnic in na drugi strani vpeljevanje nadzemske estetike, ki je vselej prisotna kot nekakšen lajtmotiv. Privlačnost nadzemskega, nadrealnega in nerazložljivega je v njihovem primeru povezana predvsem s popularno kulturo in njenim razumevanjem prihodnosti. Ta naj bi bila zaznamovana z uporabno tehnologijo in raziskovanjem novih svetov. Coma Stereo temu ob bok postavljajo analogno akustiko, ki jasno nakazuje tudi drugo plat življenja.

A kolektiv je pravzaprav zelo nostalgičen. Napredujoča tehnologija namreč unificira in demistificira prav to, kar je dandanes dojeto kot skrivnostno in svetlobna leta oddaljeno. Kot romantični slikarji iz sredine 19. stoletja, ki so z lastnim eskapizmom svarili pred industrijsko revolucijo, se Coma Stereo z distanco zazirajo v današnji poblazneli svet, ko primitivna ekonomija kontrolira napredno znanost.

Čemu je torej namenjena ta vseprisotna otožnost? Je to odraz razočaranja nad svetom in v usodo vdano pričakovanje negotove prihodnosti ali je to odslikava tuzemskih vsakdanjih razlogov za bolečino in veselje? Verjetno oboje! Coma Stereo namreč uspešno združujejo oba segmenta v enotno zmes in znotraj tega obdelujejo univerzalne teme življenja in smrti, radosti in tuge, ljubezni in izgube. Na neki način sta njihova glasba in sporočilo že v svoji osnovi ambivalentna – razpeta med različne pole človeškega življenja.

Plošča '1000 mest' je tako vsekakor najzrelejši izdelek kolektiva, ki se je tokrat odločil za rabo slovenskega jezika. Ta v njihovi liriki zveni odlično. Celostna zvočna slika je s tem zgolj pridobila moč in kredibilnost, saj je zven angleškega jezika nekoliko nekompatibilen z omenjeno panonsko izraznostjo zasedbe. Coma Stereo so z novo ploščo, ki kljub spremembam še vedno stoji nekje na presečišču psihedeličnega rocka in epskega ambientalnega popa, stopili še korak naprej v prepoznavnem avtorskem snovanju. '1000 mest' je preprosto uspešen in učinkovit izdelek, ki z večkratnim poslušanjem zgolj pridobiva svojo privlačnost.


1000 mest by Coma Stereo