Nedelja, 5. 2. 2012
Nina Hlebec
V nedeljo zvečer bomo z besedami in nato še prisluhom raziskali novo ploščo Barryja Adamsona. Lost Highway je morda prva asociacija, ki pride na misel ob njegovem imenu, Nick Cave and the Bad Seeds pa nemara naslednja, vsekakor pa se zgodba tu šele dobro začenja. I Will Set You Free je Adamsonov deseti solo album, ki je še vedno žanrsko izmuzljiv, speven in tokrat celo plesen. Kak bleščeč kos oblačila se spodobi ob poslušanju in neizogibnem poplesavanju... * v celoti
Barry Adamson je ime, ki ga marsikdo še vedno najhitreje, če sploh, poveže s soundtrackom za Lynchev film Lost Highway, kjer je ta multižanrski umetnik sodeloval tudi s Trentom Reznorjem in Angelom Badalamentijem. A ko se ozremo po njegovem bogatem opusu, se zdi ta asociacija veliko preslabotna in ne govori niti približno celotne zgodbe o avtorju. Z njegovimi podatki o tem, kaj je denimo počel pri zasedbi Magazine ali Caveovih The Bad Seeds, vam z veseljem postreže Wikipedia - dokler je seveda še legalna in funkcionalna - v tokratni Tolpi bumov pa se poglabljamo v Adamsonov najnovejši samostojni izdelek z upanje vlivajočim naslovom I Will Set You Free.
Pričujoča plošča je Adamsonov deseti samostojni studijski album, če odmislimo vse soundtracke in ostala glasbena sodelovanja, kjer je prav tako pustil nezamenljiv pečat. Kljub temu se zdi, da je bilo njegovo delo v širših glasbenih krogih v zadnjih tridesetih letih ves čas nekoliko spregledano. I Will Set You Free je s tega vidika popoln izdelek, kjer lahko povsem mirne vesti začnete tudi morebitno spoznavanje z avtorjem.
Adamsonu se pozna, da se udobno počuti v svoji koži in da nima zadržkov ali kakršnihkoli težav pri spajanju najrazličnejših vzdušij, žanrov in liričnih tematik. Glasbeni izdelek je seveda mogoče oceniti z veliko različnih pozicij, ena izmed njih pa je tudi ta, da se osredotočimo na razmerje med kvaliteto čustvene izraznosti v glasbi ter samo tehnično izvedbo in na koncu še žanrsko umestitvijo. Z vidika tega razmerja je Adamson ujel vse prave trenutke in jih spretno povezal tako, da poslušalca ne dolgočasi preveč, hkrati pa mu tudi ne povzroča preglavic pri razumevanju in sledenju rdeči niti. Do sedaj nam je bržkone že vsem jasno: živimo v zapletenem svetu; hromijo nas obveznosti, pričakovanja, želje in izbire. In album I Will Set You Free poslušalca osvobaja izbire. Vije se med tako raznolikimi občutji in izrazi ter s tako subtilnostjo, da se mu je povsem varno prepustiti. In to kljub temu, da prva skladba na albumu, Get Your Mind Right, zveni denimo kot povsem legitimen oglas za avtomobil. Ampak tiste sorte avtomobil, ki bi ga vozil James Bond v prostem času, ako bi si kaj takega, kot je prosti čas, sploh lahko privoščil. Atmosfera pa se že z naslednjo skladbo povsem spremeni. Sled po Jamesu Bondu se po filmsko zabriše, sledi pa nekoliko bolj linearen del albuma, ki zveni, ne da se povedati drugače, osladno in monotono. Resda je tudi monotonost legitimen sentiment, žal pa ga avtor nekoliko ponesrečeno posreduje, sploh pa se zdi, da to ni bil njegov prvotni namen. Monolit enoličnosti sicer nekoliko razbije skladba Turnaround, ki z melodiko spomni na ustvarjanje Davida Bowieja v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ni pa to dovolj za pravi preskok. Tega predstavlja Destination, ki se nahaja ravno na polovici albuma in vsekakor ni bila po naključju izbrana za prvi singl s plošče. Nekoliko surov garažni zvok, s katerim se skladba začne, je presenetljivo pravzaprav tisto, kar Adamson tokrat najbolje obvlada. Destination se iz rahle začetne distorzije in umazanosti spretno sprevrača in pulzira nekje med neposredno, včasih minimalistično melodiko ter shizofrenimi harmonijami. Adamson pa seveda ne bi ostal zvest svojemu slovesu, če se ne bi z naslednjo skladbo pošteno obregnil tudi ob filmski svet. Možakar je že ustvarjal soundtracke za filme, ki nikoli niso obstajali; in The Trigger City Blues je očitno nekaj, kar izvira iz podobne zgodbe. Z vokalom in liriko se Adamson tu suvereno približa denimo prezenci Mikea Pattona, ki se zadnje čase prav tako na veliko zaposluje z glasbenimi podlagami v filmih. Strele, dež, zvonjenje telefona, avtomobili, ki hitro speljujejo po mokrih cestah. Vse to, ovito v klavstrofobičen zvok orgel Hammond, nakazuje, da se vzdušje albuma iz lahkotnejšega preveša v nekoliko mračnejše, ne depresivno, le nekoliko melanholično, proti koncu pa hkrati tudi idealistično, kakršen je seveda tudi naslov albuma. V Sun and the Sea pa Adamson tudi končno pojasni, kaj je tisto, s čimer namerava osvobajati. Kakopak kar s soncem in morjem ter svojo neskončno ljubeznijo.
Skladbe na albumu I Will Set You Free se večinoma razvijajo tako horizontalno kot tudi vertikalno, mestoma pa tudi še v kakšno drugo smer. To album bistveno ločuje od kakega povprečnega glasbenega izdelka, kakršnekoli sorte že, vseeno pa mu morda manjka nekoliko več tekstur. Ta večplastna ekspanzivnost namreč ne deluje na vseh mestih enako udarno, še vedno pa je dovolj učinkovita, da povprečno zahtevnega poslušalca spravi vsaj do kakšnega nasmeška ob precej banalni liriki, ki začuda učinkuje. Album ima svojo težo in samozavest, morda pa mu kljub temu manjka nekaj ostrine. Nekaj drznega in nepredvidljivega, nekaj, ob čemer se želodec vsaj enkrat malo skrči. Svoboda, ki si jo je Adamson zamislil kot rdečo nit svojega albuma, je konec koncev le redkokdaj pridobljena na pretežno ležerno sobotno popoldne.
Komentarji
komentiraj >>