Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DAMIEN JURADO: Maraqopa (Secretly Canadian, 2012) (ponovitev 18.2.2012 ob 00.30) (609 bralcev)
Sobota, 11. 2. 2012
Jaka Bulc



Se je Damien Jurado res poslovil od kantavtorstva? V tokratni Tolpi bomo poslušali njegovo novo ploščo, ki izide 21. februarja... * v celoti

Damien Jurado je pred tremi tedni za Radio Študent povedal, da se nima več za kantavtorja oziroma folk pevca in da se to odraža tudi na njegovi prihajajoči plošči. Mi smo mu verjeli na besedo, saj je podoben vtis ustvaril prvi single z omenjene plate, katere izid je sedaj le še 10 dni stran. Komad Nothing Is The News je pokazal popolnoma novo plat Damiena Jurada. Res je, da je v preteklosti že eksperimentiral in se spogledoval s tršimi zvoki, ravno psihedeličnega artrockanja od njega vseeno nismo pričakovali. Ko smo si opomogli od začetnega presenečenja, smo lahko ugotovili, da je komad v bistvu ne le zanimiv, temveč tudi zelo dober. V njem je besedilo za spremembo postavljeno na stranski tir, zato pa plavajoča lead kitara alternira z Juradovim toplim, a distanciranim vokalom, ki ga plastí v odmevajoča večglasja in kombinira s subtilnimi orglami in ne tako subtilnim hrupnim impro džemom sredi komada, vse skupaj pa se konča v crescendu feedbacka.

Nič torej ne bi bilo narobe, če bi plošča Maraqopa dejansko predstavljala popoln slogovni prelom v Juradovi karieri. A ga ne, Nothing Is The News namreč ni ravno podoben ostalim pesmim s plošče. Tu ali tam se sicer še da zaslediti kakšen malce bolj avanturističen prijem, v večini pa smo vseeno priče preizkušenemu akustičnemu oziroma folk rock receptu. Kar pa seveda tudi ni slabo, saj je Damien eden najboljših kantavtorjev zadnjih petnajstih let in kar škoda bi bilo, če bi izgubili njegovo intimno izraznost, ki se pač najbolje izraža v preprostih, osnovnih pesmih.

Najbolj instantno zadane pesem So On, Nevada, ki zvočno spominja na ruralno americano z Damienove plošče Where Shall You Take Me in je še ena v vrsti Juradovih pesmi, ki v glavi ustvarijo film samotnega potovanja po ameriških prostranstvih. Nesrečni protagonist tega štiklca je v popolnem nasprotju z veselo zaljubljenim junakom iz komada Museum Of Flight, ki nekako odseva Juradovo trenutno družinsko srečo. Museum Of Flight sicer spominja na Cloudy Shoes s plošče Saint Bartlett, saj je zelo speven, nekako optimističen pa tudi inštrumentalno poln in bogat, za kar je nedvomno zaslužen tudi producent Richard Swift, ki je ploščo na nevsiljiv način zelo zapolnil in ji dodal teksture, ki jih ob poslušanju dojemamo bolj podzavestno kot zavedno. V konkretnem primeru pesmi Museum Of Flight je pod vintage kitarski zvok podložil koprenasto meglico klaviatur, ki, tako kot orkester pri Cloudy Shoes, pesmi doda nekakšen nostalgičen priokus.

Jurado je, predvsem v živo, vedno hodil po precej tankem ledu, kar se tiče tehničnih sposobnosti za izvajanje glasbe. Ni namreč ravno najboljši kitarist pa tudi pri petju ga občasno malce zmanjka. Ravno to je sicer eden izmed njegovih glavnih čarov, a zaradi tega včasih tudi pozabimo, kako lep glas ima v resnici. V pesmi Working Titles, kjer ga v ozadju spremlja zbor, se pokaže kot nežen, patiniran, ekspresiven tenor, ki bi ga bila verjetno vesela večina ostalih kantavtorjev. Dejstvo pa je, da se tudi v malce glasnejšem okolju dobro obnese. Na primer v pesmi Reel To Reel, ki je s svojo švigajočo melodijo še eden od vrhuncev plošče.

Maraqopa naj bi bilo mesto, v katerem se je Damien Jurado znašel v sanjah. Maraqopa je tudi naslov plošče, ki je sanjska. Sanjsko dobra pa tudi zasanjana in taka, ki sproža sanje in sanjarije. Le nekaterim oziroma le najboljšim glasbenikom uspe svoje poslušalce v mislih transportirati v neki drug čas ali na neki drug kraj. Damien Jurado to naredi z levo roko.



Komentarji
komentiraj >>