Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Obsedenec in zasvojenka (817 bralcev)
Četrtek, 9. 2. 2012
Petra Meterc



O romanu Oscar in Lucinda Petra Careya danes ob 16h v kosilu nekega molja.
Peter Carey je za svoje delo Oscar in Lucinda prejel prestižni nagradi Man Booker ter Miles Franklin. Roman napisan leta 1988, pa je prevod v Slovenščino dobil šele v lanskem letu. Recimo temu bolje pozno kot nikoli; če jo pisatelj v svoji postmodernistični subverziji viktorijanske dobe uspe odnesti z metaforo o jumbojetu, potem se lahko pravi molj, ne glede na to, kako mrtev je postmodernizem, takšnega prevoda le razveseli.

Oscar in Lucinda je roman, zvest naključjem v pravem smislu besede. Z naključji sta obsedena protagonista zgodbe, natančneje z igrami na srečo. Oscar enači naključja, tudi tista pri konjskih dirkah, z božjo previdnostjo, Lucinda pa si z njimi skuša življenje vpeti v določen vzorec, ki ji sicer primanjkuje. Naključje želi, da Oscar začne igrati igre na srečo, met kovanca odloči o njegovi poti v Avstralijo, zadnja stava pa je zanj celo pogubna. Lucinda, feministka 19. stoletja, ki verjame, da bo industrializacija osvobodila ženske, po naključju zagleda in kupi steklarno v Sydneyu, zaradi katere kasneje odpotuje v London, na poti nazaj pa spozna Oscarja. Obsedenost z igrami na srečo obema predstavlja življenjski ritem, v katerem iščeta svojevrstno spokojnost in zatorej ni primerljiva s kockanjem t.i. Dicemana v slavnem romanu Luka Rhineharta iz šestdesetih.

Oscar trdi, da je pravzaprav tudi vera le velika stava vernikov, da bog sploh obstaja. Tako kot nekakšen višji smisel ljudem daje vera, ga dajejo naključja igram na srečo, meja med obema konceptoma pa se v romanu nemalokrat zabriše. Sodoben pripovedovalec, ki z razlago zgodovine svojih prednikov postavi zgodbo Oscarja in Lucinde v narativni okvir, dolguje svojo eksistenco naključju, ki bi presenetilo še tako pronicljivega bralca. Carey namreč pelje bralca do roba prepada ter ga na koncu prav neusmiljeno vanj tudi porine.

Roman prežemajo postmodernistične ter metafikcijske prvine, označili pa bi ga lahko tudi za historično fikcijo in postkolonialen roman. Začnimo na koncu. Postkolonialno se nahaja v tistem, kar se v romanu sicer ob branju najprej zdi kolonialno. Poustvaritvi kolonialne viktorijanske dobe pritiče tudi kanonični žanr obdobja; Carey si izposodi formo viktorijanskega romana in jo spretno obrača sebi v prid. Videz tega žanra daje naslovni namig o romanci kot tudi preokupacija s sirotami, dediščino, pa tudi samimi igrami na srečo. Že pripovedovalec sam pojasni, da želi poustvariti družinsko zgodovino, saj je nezadovoljen s tisto, ki mu jo je vsiljevala zatiralska mati. To pa je svojevrstna metafora tudi za obrat Careyeve knjige od centra; od Londona k Avstraliji, s čimer močno zavrne imperialističen diskurz. V knjigi dekonstruira mit Avstralije kot srečne dežele, misionarske dobrote ter belega junaškega raziskovalca divjine, subverzira pa tudi videz viktorijanskih pisateljic. V svoji knjigi tako omenja George Eliot, ki pravzaprav ni tako napredna kot se zdi, osmeši pa tudi Marion Evans.

Posebno mesto v knjigi ima zgodba Aborigina, ki je edina, ki dobi lastnega pripovedovalca. Dejstvo, da je to edina izjema v romanu, jo naredi še bolj pomembno. Osnovni pripovedovalec s predajo glasu namreč izkaže spoštovanje do aboriginske verzije zgodovine, ki je v Avstraliji pogosto zamolčana.

Carey čudaške osebe in nenavadne pripetljaje uspe splesti v prepričljivo sago. Kaleidoskopsko rotiranje v odpiranju in zapiranju zgodb ter dickensovski opisi fizionomije, psihologije ter osebnih zgodovin so prepleteni s stalnimi aluzijami, ki so v popolnem nasprotju s tokom pripovedi in bralca vržejo v konfuzijo datumov, imen ter zgodovinskih referenc. Te se bralcu morda zdijo le nepomembne analepse, vendar se na koncu zave, da ga je pisatelj spretno prevaral. Zavede ga romantična zgodba v skladu s predstavo o viktorijanskem romanu in pričakovanje srečnega konca, zato zanemari neštete namige in slutnje, ki jih avtor skrije v pripoved. Nekateri se bodo zato po prebiranju 500 strani dolge avstralske sage čutili ogoljufane, drugi bodo obupali že prej, saj se po 200 straneh glavna protagonista sploh še ne spoznata, entuziasti pa bodo želeli roman prebrati še enkrat. Počasi, natančno, z užitkom, kot se bere klasike.

Roman Oscar in Lucinda je v prevodu Miriam Drev izšel pri založbi Modrijan. Brala ga je Petra.


Komentarji
komentiraj >>