Dvojec Gangrene je neke vrste rapersko-producentska super zasedba zahodnoobalnega, natančneje losangeleškega rapa. Njena člana sta hiphoperska eminenca Alchemist, sicer producent raperskih velikanov in najizrazitejših podtalnežev, sodelujoč s Cypress Hilli, Ghostfaceom, Nasom, Snoopom, Mobb Deepi, Raekwonom, Eminemom in mnogimi drugimi, ter Oh No, eden najvidnejših producentov indie hiphopa, zvočno sorodnega etiketi „Stones Throw", sicer brat eminentnega Madliba. Oba poleg svojih nedvomno močnih produkcijskih spretnosti rada poprimeta tudi za mikrofon, projekt Gangrene pa vseeno sloni bolj na močnih inštrumentalih kot na verbalnih disertacijah, kar je tudi primarni namen dvojca zahodnoobalnih superproducentov, ki zadnja leta tako ali drugače spretno krojita rapersko sceno.

Dva producenta in hkrati tudi raperja sta si nadela ime po gangreni, komplikaciji zdravstvenega stanja, pri kateri odmirajo celice oz. razpada tkivo, človek pa je navzven videti zelenkasto ali bolj črno kot sicer. Pred slabim letom in pol sta udarila v rapersko zavest s presežnim prvencem „Gutter Water", nato pa sta lani z vzhodnoobalnim kompanjonom Rocom Marcianom posnela še odličen EP „Greneberg".

Leto 2012 je zmagovalno odprla nova plošča dvojca, konceptualno sloneča na besedah vodka in ayahuasca. Ayahuasca je halucinogena pijača v mešanici z vodko pa se človeku dogaja marsikaj. Album „Vodka & Ayahuasca" je torej nekakšno dizorientirano, nervozno, zatripano popotovanje po svetu raznoraznih blodenj, kateremu glavna junaka sledita tako v psihedelični produkciji kot v na momente povsem bizarnem in nesmiselnem besedičenju.

Zvočno oba protagonista ostajata zvesta svojemu osnovnemu boom bap raperskemu stilu z močnimi, udarnimi bobni in zanimivim vzorčenjem povsem bizarnih, neznanih odsekov, tokrat v večini pripadajočih verbalnim vzorcem filmov B- in C-produkcije, ki albumu dodajajo pristnost in originalnost. Zatripanost in občasno klavstrofobijo pa iščeta predvsem v tripaških odisejadah distorziranega, psihedeličnega „acid rocka", z mešanjem občasne odsotnosti in nenavadno hitrih zapohanih preobrazb struktur. Tej sliki sledi precej agresivna zatripanost, ki se zliva v vesoljske psych-rock kitare, nervozne preobrate znotraj loopov, nenavadne dialoge iz filmov in različnih tv šovov, obskurne lo-fi prebliske, kar se ob koncu stika z nekakšno energijsko prvobitnostjo, neposredno zaprepadenostjo in nihilizmom, ki je bil značilen predvsem znotraj punka. Vzorci navzven bazirajo predvsem na sintetizatorskih, klavirskih in kitarskih psihedeličnih zvokih, navznoter pa ponujajo še precej sprva skorajda neslišnih zvokov in efektov, ki se odlično vklapljajo v kontekst blodnje, ki jo vodka in ayahuasca ponujata konzumentu, saj tako produkcijsko kot vokalno ponuja popotovanje v neznano zmedenost, hitra spreminjanja razpoloženj, konzumacijo čudnih, ponavadi neobstoječih zvokov. Na albumu se to prezenetira v popolni anarhični „nespoliranosti" podlag, ki jih skupaj držijo tekoče bas linije.

Koncept pa še kako zdrži tudi skozi svet nabora tematik, ki se gibljejo pravzaprav zgolj okrog halucinogene alkoholne naslade, rezultat katere je močen maček prihodnji dan. Rapanje je namreč zmedeno, polno enovrstičnih pančlajnov, zelo ignorantsko, mestoma celo preserantsko, pač v stilu psihedeličnega, odblojenega pijančevanja. Sploh Alchemist je tehnično in idejno precej osiromašen raper, Oh No veliko bolj suvereno drži verbalne niti, tehnično je povsem soliden, vsekakor pa se močnejši del albuma skriva v produkciji, saj je tudi koncept zasnovan na drugačnih, odličnih podlagah, besedila so le dodatek osnovni inštrumentalni podstati. V tej maniri Alchemista in Oh No-a vsi gostje na plošči brez večjih težav zasenčijo, pri tem prednjačita predvsem odlična veterana Kool G Rap in Roc Marciano, a tudi Prodigy, Evidence in Roc C ne zaostajajo kaj prida za veteranskima presežkoma, saj se vsi dobro vklopijo v odblojeno zgodbo albuma, polnega bizarnih drogeraških metafor.

Komaj dobrih 40 minut dolgo popotovanje po nekakšnem udarnem, umazanem, halucinogenem brezčasnem norenju, ki daje občutek, kot da sta avtorja zaprta v neko klet, polno raznih substanc, in na papir ter v podlage spravita vse, kar jima tisti trenutek pride na pamet, ponuja močan raperski presežek. Atmosferično temačna plošča se oklepa velikega števila breakov in nas preko povsem nespolirane hiphoperske prvinskosti pelje nazaj v podtalje. To brezciljno tavajočo, nekoherentno gmoto vodi skorajda nekakšen filmski scenarij, saj ogromno zvokov prihaja iz filmskih grozljivk, raperskega boom bapa in zatripanih, psihedeličnih kitar, ki nas v seštevku vodijo na popotovanje po svetu čudnih substanc in doživetij. Za tiste, ki imajo radi prvinski, udarni, neindustrijski hiphop na eni strani, po drugi strani pa radi posegajo v vode psihedelične hipijade in glasbenega eksperimenta z držo prvinskosti punka, je to vsekakor album, brez katerega v letošnjem letu kljub slabši mikrofonski izvedbi Oh No-a in Alchemista ne bo šlo.