V tokratni Tolpi bumov predstavljamo prvenec obalne black metal zasedbe Ater Era. Čeprav je plošča »In Autumn's Solitary Decline« izšla lani pri domači založbi Mater Tenebrarum, pa je gradivo na njej starejše, prav tako tudi obstoj projekta. Ater Era so začeli kot solističen projekt Samuela Simonoviča, ki ga lahko štejemo za nekakšnega mladega veterana obalnega black metal dogajanja. Omeniti velja vsaj old school black metal zasedbo Torka. Po njenem razpadu Simonovič ni prenehal ustvarjati, vendar vsaj na začetku primernih soglasbenikov za udejanjanje svoje vizije ni našel. Tako je vse inštrumente posnel sam, v pristni tradiciji blackmetalskih samotarskih one-man-bandov. Posneto gradivo je nato žal precej dolgo čakalo na objavo in izšlo šele to jesen. V tem času pa so se Ater Era razširili v delujoč trio, ki je že izvedel tudi nekaj koncertov. Na naslednji izdaji, ki jo v kratkem napovedujejo, bomo tako slišali na delu celotno skupino. Sedaj pa se posvetimo pričujoči izdaji.

Šest skladb skupne dolžine slabih 45 minut nam v posluh daje sežet in večidel suvereno odigran black metal izraz. Neizpodbitno zakoreninjen v drugem valu tega žanra, z norveškimi legendami na čelu, s seboj nosi tudi tisti tipičen okus manj mainstreamovskega black metala konca devetdesetih. Na srečo se v glavnem zadržuje na njegovih kataklizmičnih območjih in se spretno izogiba trendom, ki obvladujejo večino evropske ekstremno metalske produkcije. Tukaj mislim predvsem na zaskrbljujoče in vedno večje približevanje klasičnemu heavy metalu in celo hard rocku, tako na nivoju glasbenih prvin kot tudi na nivoju same izvedbe in nastopaštva. Po drugi strani pa se Ater Ere tudi niso dotaknila bolj sveža raziskovanja black metal ekstremizma s strani ameriških skupin, kot so Krallice, Wolves in The Throne Room, Liturgy, Weakling, pa tudi nekaterih evropskih biserov, kot so Blut Aus Nord, Spektr in Deathspell Omega. Zato pa lahko na plošči »In Autumn's Solitary Decline« slišimo osebno preoblikovan in suvereno podan black metal, ki kaže na veliko poznavanje in navezanost na ta žanr.

Uvodna »Vest« tako začne s klasično riffovsko detonacijo, ki ji daje zagon vztrajni blast-beat. Samo harmonsko ozračje rahlo spominja na nekatere bolj melodične italijanske skupine, kot so bili npr. Adversam, vendar se njihovi patetiki spretno izogne. Poleg tega pa se skladba na koncu prelomi in konča z repetitivno variacijo motiva, ki krepko zaorje v prostranost in led najboljših momentov Burzum. Ti zvočni prijemi se nadaljujejo tudi v tretji »Exanimus«. Skladba nato vzcveti skozi kopico preobrazb. Fatalni black-doom momenti spomnijo na Darkthrone in njihovo »Hordes of Nebulah« z albuma »Panzerfaust«, blast-beati režejo kot trenutni mraz, hipnotični dvotonski motiv pa poskrbi za napredovanje dogajanja, ki ne izgublja udarcev in zelo prepričljivo prehaja med posameznimi deli. Duh Burzum in specifično istoimenska skladba z albuma »Filosofem« pa ponovno in najmočneje vznikne v komadu »Vortex«. V verzu »A Chill Pervades The Earth« lahko poznavalci berejo tudi nekakšno parafrazo dela omenjenega komada. Tudi sicer besedilo te skladbe skozi poudarjeno podobje narave in letnih časov nekoliko odstopa od ostalih na plošči. Te sicer uporabljajo precej klišejske motive eksistencialnega pekla, propada in večplastne smrti, vendar imajo vsaj to prednost, da so filtrirane skozi neko osebno optiko in ne podlegajo komičnemu samopoveličevanju v polomljeni angleščini - kar je žal pogosto norma za black metal bende.

Sicer pa Ater Era svoj dolg poplačajo še enim velikanom norveškega drugega vala. To so seveda Mayhem in predvsem njihova legendarna »De Mysteriis Dom Sathanas«. Ta album je eden redkih klasikov, kjer je mogoče razločiti prispevek električnega basa, ki igra v zvočni sliki pomembno vlogo. Tako je tudi na plošči »In Autumn's Solitary Decline«, kjer je prispevek električnega basa presenetljivo prisoten in veliko doprinese k celoti. Tudi zvok kitar je odličen, rahlo pa se zatakne pri bobnih. Osnovna sestavina, tj. srednje hiter blast-beat, je sicer postavljena suvereno in drži konstantno prisotnost. Vendar po nekaj minutah plošče postane slišno, še posebej pri ostalih ritmih, da so bili zvoki drumseta naknadno spremenjeni in normalizirani. To je vsaj zame velik problem, ki pesti devetindevetdeset procentov metal produkcije. Toliko bolj pa sem razočaran, ko se taki nesmiselni kozmetični prijemi pojavijo v žanru, ki je vsaj nekoč veljal za najbolj surovega, podivjanega in neposrednega. Sicer zvok niti približno ni tako sintetičen kot pri totalno triggeriranih bobnarjih, zato je ta faktor toliko bolj moteč. H glasbi ne doprinese absolutno nič, odvzame pa ji surovost in energijo živo produciranih zvokov. Nekritično sprejemanje floskul, da »se danes tako dela«, po mojem mnenju v black metalu nima kaj iskati. V povezavi s tem tudi sicer glasbi primanjkuje ravno malo presežka v celotni igri. Kot poslušalec bi si želel, da bi se na nivoju intenzivnosti izvedbe potisnili vsaj malo čez rob in kdaj zapiskali, zahripali, raztreščili. Morda bomo tega deležni v novem materialu, ki nam ga bo servirala razširjena zasedba.

Vsekakor pa so Ater Era ena redkih, če ne celo edina resna black metal zasedba v domačem undergroundu, ki vse stavi na lasten umetniški izraz in ne na pozerski balast. Novo izdajo napovedujejo še letos, do sedaj slišano pa vzpodbuja tudi željo po preverjanju zasedbe v živo. Poslušamo Ater Era na plošči »In Autumn's Solitary Decline«.