Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
OREN AMBARCHI: Audience Of One (Touch, 2012) (ponovitev 22.2.2012 ob 00.40) (538 bralcev)
Torek, 14. 2. 2012
goran



Z novo ploščo se zvezdnik "eksperimentalnih muzik" izvrstno znajde v bolj klasični vlogi pisca pesmi, tokrat razpetih med subtilnim minimalizmom in formo free-rocka... * v celoti

Ko je mojster dronanja, Oren Ambarchi, lani gostoval v Kinu Šiška, je v intervjuju za Radio Študent med drugim zaupal, da se ves čas sprašuje o tem, kar počne. Kot da bi se med zvezdniki sodobnih avantgardnih muzik znašel prej po nekem srečnem naključju in ne zavoljo izjemne glasbene pronicljivosti, ki jo že dvajset let gradi tako na koncertih kot v studiu. Da se v zadnjem času pogosto sprašuje o svojem ustvarjanju znotraj avantgardne scene, je ob nedavnem postanku v Ljubljani hudomušno potrdil tudi mojster minimalističnega techna Thomas Brinkmann, ki je z Avstralcem prav v teh dneh objavil skupen album. Menda ga je Ambarchi - malo zares in malo za šalo - nagovarjal, naj ga vendarle vsaj za trenutek oddalji od resnih muzik. Brinkmannu izkušenj z lahkotnejšimi vsebinami seveda ne manjka, nenazadnje je pred štirimi leti posnel album 'When horses die ...', ki ga je vsaj deloma postavil v okvir klasičnega pisanja pesmi. In na nek način je plošča 'Audience of one' za Ambarchija to, kar je bil za Brinkmanna album 'When horses die...'.

Da gre za Ambarchijevo malce drugačno avanturo od tistih, ki smo jih od njega vajeni sicer, razkrije že pogled na njegove tokratne sodelavce. Med njimi sta denimo pevka Jessika Kenney, znana po sodelovanjih z nekaterimi dronerskimi metal bendi, pa pevec in multiinstrumentalist Paul Duncan iz ameriške indie-folk-rock-pop zasedbe Warm Ghost. Godalni aranžmaji so večinoma delo ameriškega eklektičnega skladatelja in violinista Eyvinda Kanga. Zadnji kos v štiridelni suiti, kot so album opredelili pri založbi Touch, pa je celo priredba skladbe 'Fractured Mirror', ki jo je napisal Ace Frehly, sicer kitarist hard-rockovskih zvezdniških ekscentrikov Kiss. No, pisana zasedba je resda znak, da je Ambarchi tokrat imel namen ustvariti nekoliko drugačen album, kljub temu pa v glasbi ostaja njegov prepoznaven pečat. Naj si bo to kitarsko dronanje, hipnotično potrkavanje, ali pa subtilno grajenje intenzivnosti in atmosfere.

Plošča 'Audience of One' poveže raznotere izraznosti. Na njej med drugim najdemo sledi melanholičnega popa, sodobne klasične in cinematične glasbe, folka, svobodnjaškega rocka in seveda prepoznavnega drona. Toda te eklektične vsebine Ambarchi spretno vpne v podobo, ki morda še najbolj spominja na sodobno (klasično) komponirano glasbo. Čeprav so sorodne muzike v zadnjih letih vse prej kot redkost, pa le redki ustvarjalci z njimi dosežejo globino plošče 'Audience of one'. Pojavi se vtis, da je Ambarchi vanjo mojstrsko strnil vse dolgoletne glasbene izkušnje in povil doslej svoj najbolj intimen album. Album, ki poslušalca za slabo uro odzemlji v prostor izjemne glasbene izkušnje, svet neštetih zvočnih nians, svet Orena Ambarchija.

Nobena skrivnost ni, da imajo Avstralci bržkone eno najmočnejših scen v polju avanturističnih sodobnih muzik. Ambarchijevo plastenje zvoka in subtilno poglabljanje atmosfere bi denimo lahko primerjali s početjem njegovih kolegov The Necks, medtem ko podobne, hkrati nervozne in hipnotične godalne aranžmaje zlahka zasledimo tudi v ustvarjanju filmske glasbe dvojca Cave/Ellis. Da, zdi se, da čas že dolgo ni bil bolj primeren za novo, močno avstralsko superzasedbo.

 



Komentarji
komentiraj >>