Zakaj je dobro, da Carnaval ne zvenijo preveč kot Yawning Man, Unida, Karma to Burn, Fu Manchu ali celo prvaki Kyuss? Predvsem zato, ker Carnaval ne prihajajo iz kakega Palm Deserta ali centralnega Los Angelesa. Menda se niti po puščavah ne potikajo kaj preveč, vadijo v Zalogu, v sedaj že nekoliko razvpiti Baraki. Če bi Carnaval, po zgledu ameriških stoner bendov, s katerimi so včasih nekoliko neupravičeno primerjani, govorili o tem, kako stojijo na robu puščave, osamljeni in zapuščeni od sveta, bi zveneli neiskreni in bleferski. Zato v svojih pesmih govorijo o tem, kar jim je blizu in izkušajo v vsakdanjem življenju. O tem govorijo neposredno, brez pretvarjanja, brez pretiranega okrasja in zapletenih metafor. Kar takole recimo: s Siddharto ter njihovo kvazi poduhovljenostjo in transcendentalnostjo imajo v vseh glasbenih smislih bore malo skupnega. Carnaval so večino časa trdno na tleh, Tennis Football Basketball pa je tretji album te štiričlanske zasedbe, izdan v samozaložbi. Človek od njih drugega niti ne bi pričakoval. Premierno so svoj najnovejši izdelek predstavili preteklo sredo v ljubljanskem Klubu Gromka, če bo vse po sreči, pa se bodo v kratkem podali tudi izven naših meja na evropski teritorij.

Tennis Football Basketball je plošča, ki združi estetike mnogih žanrov, vsekakor pa bend to bolj kot kadarkoli prej stori celovito, strnjeno in v smiselnem redu. Na albumu se nahaja osem skladb, vsaka izmed njih se z besedili dotika tematik, ki so povsem specifične, njihov izbor pa bazira predvsem na osebnih izkušnjah, dojemanjih in mnenjih ustvarjalcev. Tu se pokaže pomemben element človeškega obstoja, ki ga Carnaval dobro razumejo in upoštevajo - pri vsem, kar ljudje počnemo in mislimo, v prvi vrsti izhajamo iz sebe. S tega vidika je Tennis Football Basketball zato neambiciozna plošča, saj ne upošteva trendov sodobne glasbe. Pravzaprav pa ne upošteva niti tistega, kar je obratno trendom in se zato kaže kot povsem zgledna alternativa. Pomembno pa je vedeti to, da alternativa ni nekaj, kar stoji samo po sebi. Alternativa že v samih temeljih stoji kot nasprotje, protest, konstruktivna kritika in bi se morala po definiciji vsakič znova postaviti glede na aktualno situacijo. In znotraj tega so se Carnaval izvrstno znašli, vendar stvari v glasbenem smislu še vseeno peljejo po svoje in nekoliko dlje. V besedilih je čutiti močno osebno angažiranost in zavezanost tistim temam, ki tako ali drugače intrigirajo člane benda. Vse to na plošči Tennis Football Basketball vodi nekoliko apatičen grungerski vokal, ki pa težo idej na albumu kljub temu prenaša odločno, sem in tja pa to začini še s kakšnim žmohtnim in dobro tempiranim dretjem, kot je denimo tisto v skladbi Shut Up. Zgodbe na albumu so različne, v njih pa je čutiti mnogo sentimentov - od fatalizma v Universe oziroma njegove obsodbe v naslovni skladbi Tennis Football Basketball do naivnega eskapizma v Sugar & Sweets. Od brezbrižnosti do izpraševanja vesti, od svete jeze do hrepenenja po preprostejših časih, ko ljubezen in strah še nista bila nujno neločljivo povezana, predvsem pa sta se slabše prodajala.

Instrumentalni del albuma se, kot je to že v navadi, močno naslanja na masivno, mesnato ritemsko sekcijo, zaradi katere je bend nezgrešljivo prepoznaven med poslušalci. Kitarski del tokrat zagotavlja inteligentne, izpiljene in manipulativne rife, ki so marsikdaj na meji psihedeličnega, hkrati pa glasba nikoli zares ne zaide tja. Nova plošča Carnaval v instrumentalnem smislu združuje dva elementa, ki ju ne premore veliko sodobne glasbe. Prva stvar je ta, da Carnaval ne zvenijo varno. Od začetka do konca je sicer čutiti naboje različnih glasbenih obdobij in žanrov, a bend jih upogiba in prilagaja svojim lastnim potrebam, pri tem pa se požvižga na to, kaj je trenutno všeč morebitnim ciljnim publikam. Carnaval so tu, da jih vzamete in sprejmete take kot so, ali pa sploh ne. Kakih vmesnih poti jim ne pade na pamet klesati. Druga stvar, ki zaznamuje njihovo tretjo ploščo, pa je tisti del ustvarjanja glasbe, ki ga današnja popularna glasba ne pozna, alternativa pa je včasih tako zaverovana sama vase, da pozabi na osnove. Gre za muziciranje, za preprosto uživanje v zvoku in njegovo ustvarjanje, za nizanje ritmov, melodij in harmonij, ki pa niso le okorni sestavni deli, ampak so med sabo povezani in se stapljajo drug z drugim ter tako brez posebnega truda brišejo meje med sabo. Ravno ta kohezivnost je izstopajoča lastnost pričujoče plošče in predstavlja tudi tisto bistveno nadgradnjo predhodnih dveh albumov. Upanje je sicer tvegan občutek, a če bodo Carnaval ohranili trenutno držo, formo in način ustvarjanja, so ga vredni tudi v prihodnje.