klik do oddaje:


Nemško-švicarska literatura priseljencev
Literatura priseljencev (der Einwanderer – priseljenec) v nemško govorečih državah je bila v preteklosti precej zapostavljena, prve obsežnejše literarnozgodovinske raziskave na tem področju pa so se pričele pojavljati šele v osemdesetih letih 20 stoletja. Danes je situacija precej drugačna, saj sodi med glavne teme, s katerimi se ukvarja sodobna literarna veda, zelo priljubljena pa je tudi med bralci in založniki.

Ko je leta 2010 Melinda Nadj Abonji (rojena v srbskem Bečeju kot pripadnica madžarske manjšine) za roman Tauben fliegen auf kot prva Švicarka prejela nemško književno nagrado (Deutschen Buchpreis), so se nekateri nemški mediji razpisali o tem, da v zadnjih letih ravno avtorji »nešvicarskega« porekla skrbijo za prepoznavnost nemško-švicarske literature zunaj meja domovine. In čeprav bi trditev lahko označili za preveč pompozno, je mogoče v njej vseeno nekaj zrn resnice. Vsaj tako kaže seznam prejemnikov švicarske književne nagrade (Schweizer Buchpreis) zadnjih treh let. Leta 2009 jo je za zbirko avtobiografskih zapisov Mehr Meer (sp Morje modro moje) prejela Ilma Rakusa (rodila se je očetu Slovencu in materi Madžarki v Rimavski Soboti v današnji Slovaški), leta 2010 prej omenjena Melinda Nadj Abonji za roman Tauben fliegen auf, lani pa je bil za roman Jacob beschliesst zu lieben nagrajen Catalin Dorian Florescu, Švicar romunskega porekla. Naj ob tem omenimo le, da se za švicarsko književno nagrado lahko potegujejo samo švicarska literarna dela napisana v nemščini, ne pa tudi italijanščini, francoščini ali retoromanščini.

Zgodba književnosti priseljencev se je pričela v drugi polovici petdesetih, ko se je v Avstrijo, Nemčijo in Švico zaradi vse hitrejšega razvoja in pomanjkanja delovne sile, priselilo mnogo delavcev iz Vzhodne in Južne Evrope. Imenovali so jih Gastarbeiter (skovanka besed der Gast – gost in der Arbeiter – delavec) oziroma delavci na začasnem delu, ki naj bi se po opravljenem delu vrnili domov. Vendar so mnogi ostali za vedno. Literatura, ki so jo pisali pripadniki prve generacije priseljencev, je tako dobila oznako gastarbajterska (Gastarbeiterliteratur). Deloma zato, ker je bila osrednja tema, poleg izkušnje izseljenstva, delavstvo (popisovanje delavskega življenja, boj za večje delavske pravice in boljše delovne pogoje), pa tudi zato, ker so bili nekateri avtorji v resnici fizični delavci.

V osemdesetih letih se je v germanskem prostoru za tovrstno literaturo pojavila nova oznaka - Migrantenliteratur ali migracijska literatura, v zadnjem desetletju pa je vzklilo še več oznak, med drugim med- ali večkulturna literatura, literatura avtorjev z migracijskim ozadjem ... Kljub širokemu naboru, literarni vedi še vedno ni uspelo najti enotne oznake, saj so se vse dozdajšnje izkazale za bolj ali manj problematične. Težave nastanejo tudi pri uvrstitvi literature priseljencev v nacionalni kanon. Literarna veda se namreč še vedno sprašuje, kaj storiti s pisatelji, ki so sicer švicarski državljani, a pišejo v svojem maternem jeziku in kaj v primeru tistih, ki ustvarjajo v obeh jezikih.

V tem času je prišlo v ospredje tudi ustvarjanje druge (t.i. Secondos in Secondas), danes pa tudi že tretje generacije priseljencev, ki sta večinoma že rojeni in sta odraščali v Švici. Njihova literatura je drugačna od ustvarjanja prve generacije, saj potomci priseljencev nimajo neposredne izseljenske izkušnje. Nekateri občutki pa kljub desetletjem ostajajo enaki, kot je denimo občutek tujstva in nesprejetosti v švicarsko družbo, »bivanje« med dvema domovinama, ali konflikt s starši, ki nasprotujejo zahodnjaškemu načinu življenja. Avtorji druge in tretje generacije veliko pozornosti posvečajo tudi slogu, pri tem pa ne mislimo le na strukturo nemškega stavka, ampak tudi vpliv drugega jezika, ki pogosto poseže v oblikoslovje nemškega. Kljub prej omenjenim temam, zaradi katerih je literatura priseljencev samosvoja, se po mnenju literarnih kritikov v njej pojavlja vse več del, ki se tematsko in slogovno približujejo švicarskim »avtohtonim« avtorjem, s čimer se meja med prej tako raznolikima literaturama zabrisuje.
Naj za konec omenimo še nekaj avtorjev, na katere velja biti pozoren: Elias Canetti, Erica Pedretti, Ilma Rakusa, Zsuzsanna Gahse, Francesco Micieli, Dante Andrea Franzetti, Aglaja Veteranyi, Perikles Monioudis, Catalin Dorian Florescu in Melinda Nadj Abonji.

Aglaja Veteranyi
Cikel o sodobni nemško-švicarski prozi nadaljujemo z avtorico romunskih korenin Aglajo Veteranyi, ki velja za eno najvidnejših imen švicarske literature. Potomka klovna in artistke, se je kot Monika Gina rodila leta 1962 v priznani cirkuški družini. Dobrih pet let kasneje je družina pred diktatorskim režimom Ceaușescuja pobegnila v tujino, nastopala po vsem svetu in se nazadnje leta 1977 ustalila v Švici. Tu se je Monika Gina odločila prekiniti s cirkuškim življenjem. Začetek novega življenja in konec odnosov s problematično družino je zaznamovala tudi s spremembo imena – rodila se je Aglaja, ki se je odločila izobraziti. Kljub temu, da je govorila več tujih jezikov, je bila namreč nepismena in brez kakršne koli formalne izobrazbe. V Zürichu je končala študij igre in nato delovala kot svobodna pisateljica in igralka.

Svojo literarno pot je pričela z objavami kratkih zgodb v različnih literarnih revijah, preboj pa dosegla že z romanesknim prvencem Zakaj se otrok kuha v polenti, ki je izšel leta 1999, požel hvalo kritikov in bralcev ter bil večkrat nagrajen. Istega leta je sledila še zbirka pesmi Geschenke. Ein Totentanz. Aglajino ustvarjalno pot je malo kasneje prekinila daljša duševna bolezen, ki se je tragično končala leta 2002, ko si je vzela življenje v Züriškem jezeru. Posthumno sta bili objavljeni še dve njeni deli: nedokončani roman Das Regal der letzten Atemzüge (2002) in zbrani fragmenti Vom geräumten Meer, den gemieteten Socken und Frau Butter (2004). Prevedena je v več jezikov.

Nocoj bomo avtorico spoznavali preko zbranih odlomkov iz njenega prvega romana Zakaj se otrok kuha v polenti oziroma z izvirnim naslovom Warum das Kind in der Polenta kocht, ki je v veliki meri avtobiografski. Aglaja skozi perspektivo mlade deklice, lahko bi govorili tudi o pisateljičinem alter egu, opisuje življenje cirkuške družine, ki se ustali v Švici in kaj hitro spozna, da se tudi na Zahodu ne cedita med in mleko. Sanje o razkošnem življenju se vse bolj spreminjajo v boj za golo preživetje, že tako načeti odnosi v družini pa se dokončno skrhajo. Zgodbo svoje protagonistke kot odrasle ženske je avtorica kasneje nadaljevala v nedokončanem romanu Das Regal der letzten Atemzüge.

Zakaj je zgodba pripovedovana z otroške perspektive je avtorica pojasnila v nekem intervjuju, ko je dejala, da je le tako lahko - brez kakršne koli sentimentalnosti in olepšav - izpovedala vse grozote. Nasilen in pijan oče, teatralična in samozaverovana mama, ki ji vseskozi zbuja krivdo, revščina, občutek tujstva zaradi nenehnega seljenja – vse to nikakor ne sodi v predstavo o cirkuškem življenju, ki je v naših mislih še vedno precej romantična. Prav tako romunska kultura, kar na nek način potencira tudi sama pisateljica s številnimi romunskimi vraževerji in mitično-arhaičnim podobjem. Zato se bralec včasih počuti kot vrvohodec, ki balansira med realnim in fantazijskim svetom.

Kar je v romanu zanimivo že samo na sebi je trk dveh tako različnih kultur kot sta romunska in švicarska, ki ju avtorica, ravno zato, ker ne pripada nobeni docela, lahko popiše z dobršno mero objektivnosti, predvsem pa ironije in humorja. Njena nepripadnost se odraža tudi v samem slogu, kjer v nemški jezik vpleta in predrugači retorične figure romunskega jezika. Celotno podobo pa še zaokroži izjemno jedrnato in izčiščeno besedišče, po katerem slovi tudi švicarski pisatelj in eden najljubših Algajinih piscev - Peter Bichsel.