Gostovanje Les ballets C de la B - Gardenija
Deveterico nastopajočih v predstavi Gardenija nam prva odrska slika predstavi uniformno. A nekdo nosi visoke pete, spet nekdo drug je pravzaprav še zelo mlad in med njimi je vsaj ena, če ne dve, ženski. Te male deviacije so brstiči, ki anticipirajo metamorfozo v nenavaden šopek.
Deveterico nastopajočih v predstavi Gardenija nam prva odrska slika predstavi uniformno – to je skupina pretežno postaranih moških v krojenih oblekah, ki stojijo frontalno na nagnjenem odru. Že naslednji trenutek pa se nam iz te statične slike zasvetlika nekaj pomenljivih detajlov. Nekdo nosi visoke pete, spet nekdo drug je pravzaprav še zelo mlad in med njimi je vsaj ena, če ne dve ženski. Te male deviacije so brstiči, ki anticipirajo metamorfozo v nenavaden šopek.
Zasedba v svoji večini ne sestoji iz profesionalnih igralcev. Gre pretežno za ljudi, ki jih je zbrala Vanessa Van Durme, igralka s spremenjenim spolom, idejna pobudnica predstave, in so v točkah svojega življenja prakticirali transvestitsko preoblačenje. Vseeno pa to ni toliko predstava o transseksualnosti ali spolu kot je predstava o neki drugi, bolj neizogibni in bolj univerzalni transformaciji – o staranju in malih iskrivostih, ki ta proces zaustavljajo in kljubujejo smrti.
Belgijska režiserja Alain Platel in Franck Van Laecke sta sprejela izziv Vanesse Van Durme in k zasedbi dodala še mladega plesalca Hendrika Lebona, igralko Griet Debacker in enega profesionalnega igralca, ki razgibajo sicer precej otožno, počasno, a v detajlih izredno močno predstavo ostarelih div. Ta diverziteta načne klišeje, ki bi jih morda izzvala postavitev izključno s transvestiti. Obenem pa sočasna prisotnost teh tako različnih, a na čuden način tudi zelo podobnih teles hkrati ustvarja napetosti in tudi že gladi disonance. Hkrati pa omogoča mešanje fikcije in realnosti, ki realnost dela manj ranljivo, ko se ta izraža skozi fikcijo.
Velika metamorfoza v prostoru izgubljene dedke, ki le s težavo prehodijo oder in se brez pomoči usedejo na stol, v pozicijsko strogo določeni koreografiji postopoma popolnoma preobrazi. Po nekaj menjavah pozicij, pri katerih lahko transformirajoče se figure opazujemo v vmesnih fazah preobrazbe, na pol oblečene in naličene, so nastopajoči nazadnje pred nami v vsem svojem glamuroznem blišču. Njihova telesa oživi čudežen val mladosti, kar naenkrat feminilno poplesavajo z rokami in se nasmihajo in muzajo izpod lasulj in umetnih trepalnic. Nenadna agilnost sicer okornih postaranih teles je zares prisrčna in tudi ganljiva. To ni zgolj teater, to je val svobode, ki ga omogoča samo maškarada. Oni namreč vedo, da pod maskami ni ničesar, pod maskami je starost in smrt, je nič sam.
To so obrazi, ki znajo nase prisesati poglede, a ravno zato ostaja na stani gledalca usedlina otožnosti, ko se zave, da je ta njihova lastnost dvorezna. Razen dejstva, da je osvobajajoča, je tudi nadvse bridka. Pritegnitev pogleda pomeni tudi stigmatizacijo, samoto, ki se še posebej inkorporira v podobi postaranih teles in počasnih otožnih in brezciljnih premikov.
Razen pretežno posrečenega igranja z dinamikami ter močne prezence nastopajočih pa se zdi, da v razmeroma dolgi predstavi marsikaj zvodeni. Kot kontrast je poveden vpad plesalca Hendrika Lebona v virtuozni praktično dobesedni plesni interpretaciji znane francoske pesmi »Comme ils disent«, manj pa njegov sentimentalen prizor, v katerem leži na tleh in joče. Čustva otožnosti in nepripadanja so v drugih, manj patetičnih in teatralnih prizorih, in to dosti manj pretenciozno, že dovolj univerzalno skomunicirana. Tudi nekoliko grob plesni duet igralke in plesalca, matere in sina, ki niha med oporo in odrivanjem, zaradi prevelikega diapazona asociacij, ki jih budi, deluje že kar redundantno.
Močan steber uprizoritve, saj gre v grobem vendarle za pripoved o zaprtju transvestitskega kabareta, predstavlja glasba. Sodelovanje s skladateljem Stevenom Prengelsom je očitno obrodilo sadove. Glasba predstavo podloži tudi v tistih ključnih prehodnih momentih, v katerih bi nas bilo če ne strah, da se bo sesula. To pa ne velja samo za frontalne nastope, ki interpretirajo denimo pesem Marlene Dietrich »Sag mir wo die Blumen sind« ali pa »Cucurruccucu Paloma« Caetana Velose, kjer nam postane za spol nastopajočega povsem vseeno. Da prvo pesem izvaja moški transvestit, drugo pa ženska v moški obleki z lasuljo, a s čudno globokim glasom, ob odlični interpretaciji izgubi osrednji pomen. Zvočna plast podpira predstavo tudi v obliki nasnetih glasov ali pa zvočnih posnetkov, kot je npr. delo umetnika Josepha Bueysa, kjer ta ponavlja svoj »ja ja ja ja ja ne ne ne ne ne«, kar dobro naznačuje občutek ambivalence, ki tematsko prežema celotno predstavo.
Da je to uprizoritev zasedbenih in režijskih razsežnosti, kakršno lahko v domači produkciji zaradi objektivnih razlogov zaman iščemo, se je prepričala Pia Brezavšček. Žal ji je bilo le, da je kljub temu že na prvi od dveh ponovitev ogromno sedežev samevalo. Nadoknadite danes.
Komentarji
komentiraj >>