Četrtek, 23. 2. 2012
polonap
Novi album Marka Lanegana in njegovega benda prihaja skoraj osem let po temačni mojstrovini Bubblegum, tudi komercialno najuspešnejši samostojni plošči nekdanjega frontmana Screaming Trees. V primerjavi z njo je Blues Funeral korak stran od slišanega. Toda čeprav se nekatere spremembe v zvenu in občutju, povezane s produkcijskimi odločitvami, vsem ne bodo zdele posrečene, Laneganova avtorska in izvajalska kredibilnost pri tem ne trpi... * v celoti
Novi album Marka Lanegana smo čakali skoraj osem let. Razlog za tako dolg premor v njegovi samostojni diskografiji so kajpada številni projekti in sodelovanja, ki so ga medtem zaposlovali: med drugim navezi The Gutter Twins in The Twilight Singers z Gregom Dullijem pa tri odmevne plošče z Isobel Campbell in posojanje glasilk angleškemu producentskemu dvojcu Soulsavers.
Po temačni mojstrovini Bubblegum, ki je bila tudi komercialno najuspešnejši samostojni album nekdanjega frontmana Screaming Trees, so bila pričakovanja glede njegove sedme solistične plošče precejšnja. Še večja pa, ko je lani samostojno vrnitev napovedal z enim svojih najboljših komadov Burning Jacob's Ladder za videoigrico Rage. Zdaj, ko je Blues Funeral končno v naših predvajalnikih, lahko rečemo vsaj to, da bo Bubblegum težko preseči. Ducat komadov, ki jih je Lanegan napisal in posnel z različnimi sodelavci, namreč pušča mešane vtise.
Začetek s prvim singlom The Gravedigger's Song je obetaven: nepopustljivi boben mu vliva intenzivnost in napetost, ki dajeta slutiti, da je pred nami polnokrvna rockovska plošča. Toda se v nadaljevanju izkaže, da je takih momentov na albumu le za vzorec. Kitara, ki tokrat večinoma zveni mehko in površinsko, zares zastruži le še v bluesovskem Riot In My House, ko jo v roke vzame Josh Homme, in deloma v Quiver Syndrome. Preostale skladbe so večinoma počasnejše in temačnejše, s poudarkom na klaviaturah in elektronsko procesiranih zvokih, ki so v čudnem neskladju z Laneganovim toplim vokalom.
Lahko bi rekli, da Lanegan v svoji glasbi še ni pokopal bluesa, četudi je ta navzoč bolj po občutju kakor po sami glasbeni formi. Bloody Muddy Water in St. Louis Elegy sta lepa primera njegovih trpečih žalostink, ob katerih je mogoče pozabiti na svet okoli sebe. Žal pa večina komadov na plošči Blues Funeral ne pušča trajnejšega navdušenja.
Celoten vtis močno zmoti predvsem zloščena produkcija, ki komadom jemlje njihovo polnost in – kakor temu navadno rečemo - organskost. Nekdanji grandžer, ki ga na njegovi samostojni poti še najmočneje povezujemo s podobo žalobnega trubadurja ob spremljavi kitare, se je namreč s producentom Alainom Johannesom odločil za dokaj radikalno spremembo zvoka pod vplivom svojih priljubljenih zasedb - Kraftwerk, Joy Division in Roxy Music. Pri tem komadov ni pisal ob spremljavi kitare tako kot v preteklosti, temveč s pomočjo klaviatur oziroma sintetizatorjev in ritem mašine. V skrajni obliki se ta pristop sliši v edini skladbi, ki ni povsem njegova, Ode to the Disco, izrazit pa je tudi v komadih Harborview Hospital in Tiny Grain of Truth. Hladna instrumentalna podlaga, ki v prvih dveh primerih v spomin dejansko prikliče utemeljitelje krautrocka, v kombinaciji z Laneganovim toplim vokalom žal ne daje najboljših rezultatov. Zvok klaviatur, ali v drugih primerih dokaj brezdušne ritem mašine in kitarskih efektov, zgolj odvzema zapeljivo moč njegovega čutnega baritona, ki sicer ostaja njegovo daleč najmočnejše orodje. Predstavljamo si, da bi lahko komadi ob drugačni spremljavi zveneli veliko bolje.
Čeprav je drznost Marka Lanegana pri raziskovanju novih zvočnih področij na trenutke upravičena, bi nam bilo intimno ljubše, če bi bil pričujoči izlet na spolirane glasbene poljane le enkratna ekskurzija. Elektronski posegi so pač veliko bolje funkcionirali na plošči Bubblegum, v svoji umazani, hrupni različici.
* Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>