Teden dni nazaj nas je novi premier carjevič Ivan nagovoril iz graščine Brdo. Po njegovi navadi je govoril umirjeno, trezno in preudarno. Časi so kajpada resni in treba ja dati vtis, da smo kos novim okoliščinam in da vemo kaj delamo. Razgrinjanje bodočih ukrepov je spremljala avra nujnosti, preprosto zato, ker drugače ne more biti. Horizont je postal ožji od deviške soteske. Naša skupna in posamična bodočnost, kot jo je naslikal carjevič, bo lahko samo ena in edina. Ali bo tako ali ne bomo preživeli...
Teden dni nazaj nas je novi premier, carjevič Ivan, nagovoril iz graščine Brdo. Po njegovi navadi je govoril umirjeno, trezno in preudarno. Časi so kajpada resni in treba je dajati vtis, da smo kos novim okoliščinam in da vemo kaj delamo. Razgrinjanje bodočih ukrepov je spremljala aura nujnosti, preprosto zato, ker drugače ne more biti. Horizont je postal ožji od deviške soteske. Naša skupna in posamična bodočnost, kot jo je naslikal carjevič, bo lahko samo ena in edina. Ali bo tako ali ne bomo preživeli, smo dobili vtis in vnovično potrditev tisti, ki se ne moremo odklopiti od medijskih trobentačev. Katera pa je tista ena in edina možnost, ki nam še preostane?
Že nekaj mesecev nas učijo, da je tako imenovani javni sektor postal zaviralna sila za naš razvoj in napredek. Na poti našega napredka kot ovira stojijo odvečni ljudje, ki jim pravimo strošek. Preprosta ekonomska logika varčevanja, nam skušajo dopovedati. Odvečni ljudje so namreč v navzkrižju z nacionalnim interesom. Ker pa smo civilizirani, jih ne moremo kar zavreči, kot to naredimo z odvečnimi čevlji, ampak jih lahko koristneje uporabimo. Lahko jih predelamo ali recikliramo, ali kot se temu reče, prekvalificiramo v visoko učinkovite, specializirane, znanja polne vlečne konje našega realnega sektorja. Če je gospodarstvo motor naše družbe, kot radi pravimo, potem je vendar kristalno jasno, da njuno potrebujemo več konjske sile. Tako preprosto je to. Do tu vse dobro. Logika premeščanja obeta odrešitev.
V nadaljevanju pa je bil carjevič Ivan v zadregi. Povsem razumljivo, saj tudi v tako imenovanem realnem sektorju ni več obstoječih delavnih mest. Ravno nasprotno tudi tam izginjajo in tudi tam so odvečni ljudje, ki jim pravimo strošek. To, česar carjevič ni ravno natančno pojasnil, pa izdatno pojasnjujejo drugi, praviloma tisti, ki jim pravimo ekonomisti. Nova delovna mesta je potrebno šele ustvariti, pravijo nekateri najglasnejši med njimi, in to je natanko tisto, kar bodo počeli odvečni učitelji, policisti, umetniki, uradniki in drugi.
Izhodišče pa je bistveno drugačno. Saj je jasno, da ne moremo več vstopati v podjetja, temveč moramo sedaj sami postajati podjetja na dveh nogah, ki jim pravimo podjetniki. Temu pa ne moremo več reči »premeščanje v realni sektor«. Gre namreč naravnost za (samo)transformacijo ne le poklica, temveč samega načina mišljenja in obnašanja v eno in edino preostalo realnost našega časa. Podjetništvo namreč ni poklic na način kot je to učitelj ali nekdo drug, ki zna početi neko določeno stvar. Podjetništvo je nova vrsta miselne veščine, ki se specialistično ukvarja z vprašanjem »kako nekaj početi, da bom dosegel svoj cilj.« Iz tega miselnega okvirja pa samodejno izpadejo ključna vprašanja, denimo »čemu« ali »zakaj«. Vprašanja o samem smislu početja so tista, ki postanejo preprosto izguba časa.
Ni naključje, da se o podjetništvu govori kot o posebni vrsti miselnosti, ki mora na svet človeških zadev gledati kot na poslovno priložnost, saj druge izbire več nima. Zato mora biti transformacija notranja, predvsem pa mentalna, govorijo guruji managementa. Seveda mora biti, saj nas zdaj ne bo več upravljala uprava podjetja, temveč bomo sami sebi postali lastna uprava. Iz te samouprave pa ne bo več možnosti izstopa, še manj pa upora, razen, če izstopimo ali se upremo sami sebi.
Tovrstne velikopotezne družbene transformacije niso novost. Deloma jo je moč razumeti na podoben način kot dogodek proletarske revolucije. Danes velja, da se je proletarska revolucija zgodila s partizanskim gibanjem med vojno. To prepričanje je precej nerodno, saj ne v predvojni kraljevini ne v partizanski vojski niti zdaleč niso prevladovali delavci, temveč kmetje.
Prava proletarska revolucija se namreč začne šele po vojni, ko postane transformacija kmetov v tovarniške delavce poglavitna naloga izgradnje socialističnega delovnega občestva. Tako kot se je nekoč izgrajevalo socialistično družbo, podobno se danes izgrajuje podjetniško družbo. Poglavitna razlika pa je v tem, da je ideologija socialistično družbo še lahko slikala kot dobro, zdaj pa se novo nastajajočo družbo slika kot edino možno. Ali to, ali preprosto ne bomo preživeli.
Ko danes govorimo o družbi znanja, ki mora biti ustvarjalna, kreativna, inovativna, seveda zato, da bi lahko bila podjetna, smo na sila podobni točki transformacije. Tako kot kmet ne more bit v tovarni na način kmeta, tako v podjetniški družbi nihče ne more biti na sebi lasten način, temveč samo kot podjetnik. Podjetniška družba seveda še ni tu, temveč je tam in zato je to nekaj, kar bomo v prihodnjih desetletjih lovili, tako kot smo prej komunistični raj. V teku na tej progi pa so lahko uspešni le tisti, ki tečejo na podjetniški način. Torej le še uporabno, le še učinkovito in le še zasebno.
Seveda ni nič narobe s podjetništvom kar tako. Hudo narobe pa postane, ko se začne splošen položaj nagibati k temu, da vsi vidiki človeških dejavnosti in zmožnosti začno in morajo prevzemati podjetniško miselnost. Težava je v tem, da moramo mi vsi postati samohodna podjetja in misliti na podjetniški način. To pa ne zato, ker bi si to želeli, temveč zgolj zato, ker je to bojda edina preostala možnost, brez katere naša družba ne bo napredovala in brez katere mi sami ne bomo preživeli.
Za občestvo vseh spolov spisal Igor B.
Komentarji
komentiraj >>