Ponedeljek, 27. 2. 2012
Luka Bevk
V ponedelkovi Tolpi Bumov bomo poslušali prvo ploščo solo projekta Katie Crutchfield, ki ustvarja pod psevdonimom Waxahatchee. Naslov plošče je American Weekend in je bila izdana letos pri založbi Don Giovanni. Katie je pela in igrala kitaro pri zasedbi P.S. Eliot, ki pa je letos zaključla z ustvarjanjem. Waxahatchee ponuja melanholično kantavtorsko izkušnjo globoko vkoreninjeno v DIY punk subkulturi... * v celoti
Waxahatchee je eden mnogih projektov bivše pevke in kitaristke preminulih P.S. Eliot, ki so bili kar odmevno ime na podzemni neodvisni sceni, kar je seveda pomagalo dejstvu, da je bil Katie-in solo projekt deležen solidne pozornosti že v samem začetku. Sicer se Waxahatchee zelo razlikuje od preminulega benda, ki je preigraval nekakšno vrsto post punka in je zelo spominjal na Bikini Kill oziroma Fugazi. Tukaj gre za zelo nežen in sramežljiv kantavtorski projekt, kjer Katie s poslušalcem deli svoje trenutke tegobe ter svoje srčne bolečine. Vse skupaj je zavito v zelo pristno DIY produkcijo.
Ves material je bil posnet v enem tednu, in sicer med hudim snežnim metežem nekje v Alabami. No, vsaj tako pravi njena založba Don Giovanni. Plošča je bila posneta na osemkanalnem snemalniku, kar pomeni, da je produkcija zelo „lo-fi“, kar pa sploh ni moteče, saj konstanten šum daje nekakšen občutek surovosti in intimnosti z glasbenico. Ne smemo pozabiti, da ima Waxahatchee korenine v DIY punk etiki, zato moramo tudi pravilno razumeti produkcijo te plošče.
Torej plošča nima vrhunske produkcije zaradi pomanjkanja „budgeta“ ali malomarnosti, takšna je zato, ker takšna mora biti. Šum je prisoten v ozadju skozi celotno ploščo in daje občutek, kot da je posneta na traku. Zvok kitare je umazan ne glede na to, ali je akustična ali električna, kar je zelo tipično za lo-fi produkcijo in po pravici povedano je zvok kitar dokaj zanimiv prav zato, ker so kitarski rifi zelo enostavni. Pesmi tudi niso brezhibno odigrane, saj po pozornem poslušanju opazimo kar nekaj majhnih napakic, kot so na primer nerodno prijeti akordi. Vse to pa izpade dokaj simpatično. Vokal je prav tako posnet na podoben princip in v nekaterih komadih je celo malo distorziran. To je morda na prvo poslušanje moteče, ampak v celotnem kontekstu sovpada s celoto.
Katie Crutchfield ni kitarski virtuoz, zato boste vsi tisti, ki pričakujete vrhunske kitarske prijeme in trike, ostali razočarani. Katie ponuja zelo enostavno igranje na kitaro in komadi so sestavljeni iz enega ali največ dveh kitarskih rifov. Njene vokalne sposobnosti tudi niso zavidljive in petje na plošči American Weekend je zelo preprosto. Vse to skupaj daje občutek naivnosti in intimnosti, ki pa je prvoten cilj plošče.
Katie skozi plato pripoveduje o svojih refleksijah življenja, ki so, sodeč po tekstih, melanholične, zmedene, žalostne in depresivno-romantične. Neštetokrat zlomljeno srce in njena zmedenost sta glavna motiva te plošče in takšna je tudi atmosfera skozi celoten prvenec American Weekend. Vsa ta enostavnost, tako na glasbenem nivoju kot na nivoju produkcije, daje občutek intimnosti med poslušalcem in avtorico, saj izgleda kot da je bila plošča posneta le za ozko druščino. Prav zaradi takega občutka lahko prvenec Waxahatchee ocenimo kot dobrega ne glede na to, da ni noben glasbeni presežek.
Plošča je bila izdana desetega januarja pri založbi Don Giovanni in isti dan se je Katie odpravila na 60-dnevno turnejo, ki še vedno traja in jo bo popeljala skozi celotno ZDA. Pred izdajo American Weekend je Katie izdala še en demo, ki je bil izdan na „split“ kaseti skupaj s Chrisom Clavinom. Chris Clavin je šef založbe Plan-It-X, ta pa je verjetno najbolj popularna folk-punk založba v ZDA. Poleg tega je Chris še član dua Ghost Mice.
Skratka, že v samem začetku je bila Waxahatchee deležna ogromne pozornosti prav zaradi popularnosti P.S. Eliot. Če bi bila Katie le ena izmed mnogih lo-fi, „naredi sam“ kantavtork, ji mogoče nikoli ne bi uspelo priti tako hitro v ospredje, saj prvenec ni noben presežek, je pa simpatičen in učinkovit.
* Luka Bevk
Komentarji
komentiraj >>