Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
VASKO ATANASOVSKI TRIO, Gala Hala, 1. 3. 2012 (888 bralcev)
Sobota, 3. 3. 2012
Peter Cimpric



V četrtek je zasedba Vasko Atanasovski Trio napolnila Gala Halo in več kot spodobno predstavila svoj sveži album Come to me... * v celoti

V četrtek je zasedba Vasko Atanasovski Trio v Gala Hali predstavila svoj sveži album z naslovom Come to me. Vodje zasedbe ob vseh njegovih izdajah in uglednih sodelovanjih najbrž ni treba podrobneje predstavljati, trio pa je pravzaprav skrčena verzija ene od postav njegove skupine Mljask. V njem sta poleg Atanasovskega, ki je avtor vseh kompozicij in besedil ter glavni vokalist in pihalec benda, še kitarist Dejan Lapanja in bobnar Marjan Stanič. Napovedi in predstavitve tria ponavadi spremlja metaforičen podnaslov, ki obljublja »visokoenergijsko vitaminsko glasbo«. V četrtek smo se v Gala Hali lahko prepričali, da je opis povsem na mestu.

Ustaljen način podnaslavljanja izvajalcev z žanrskimi oznakami bi bil za trio Vaska Atanasovskega verjetno precej neučinkovit. V njihovi glasbi se namreč plete toliko vplivov in nians, da njihovo naštevanje ne more biti jedrnato. Jazzovsko izhodišče je precej zabrisano v korist kompaktnejših rockovskih struktur, ki se v ritmiki in melodiki intenzivneje naslanjajo na različna izročila svetovne glasbe, na primer klezmerja in ciganske glasbe. Posamezni elementi občasno sprožijo še kakšno manj očitno asociacijo: kitara mestoma zveni »kantrijaško«, poudarjanje druge dobe na bobnih je eno od skladb popeljalo celo do reggaeja, redki počasnejši in glasnejši deli pa doprinašajo udarnost iz trših sfer rock glasbe.

Tovrstna žanrska spajanja lahko proizvedejo marsikaj zanimivega, vendar pogosto razvodenijo v občutku, da so komponente združene nasilno in da je tolikšno ukvarjanje z obliko pravzaprav le kompenzacija za pomanjkanje vsebine. Ključen presežek tria Vaska Atanasovskega je prav v tem, da se takšnim pastem mojstrsko izogne na vseh možnih ravneh. Zdi se, da je mnoštvo raznorodnih glasbenih sestavin razkošen vokabular, ki ga je Atanasovski izoblikoval v dolgih letih svojega eklektičnega delovanja. Njegovega ustvarjanja ne vodi razkazovanje tega razkošja, temveč v prvi vrsti pripovedna moč glasbe. Tako oblikuje samosvoj glasbeni izraz, ki ga zaznamujejo predvsem žurerska »naspidiranost«, strastna dramatizacija in glede na številčnost vplivov prav neverjetna homogenost.

Za slednjo je nedvomno zaslužna tudi vrhunskost zasedbe, ki je v četrtek tako prekipevala od uigranosti, da njena virtuoznost sploh ni posebej izstopala. Gospodje na odru so pač mojstri že vsak zase, poleg tega se dobro poznajo in imajo za seboj tudi impresivno kilometrino, ki so jo pred nekaj meseci skupaj nabirali celo v daljni Kitajski. Vse to se v skorajda popolni zvočni sliki še kako pozna. Čeprav je Atanasovski s saksofonskimi vložki in svojo verjetno nalašč malce trdo angleščino v vlogi karizmatičnega frontmena, sta bila vsaj tolikšne pozornosti deležna tudi preostala dva člana benda. Zanimivo je, da imata kar nekaj skupnih značilnosti, kar morda tudi pripomore h kompaktnosti zasedbe. Zdi se, da pravzaprav oba naredita več, kot se od njiju pričakuje – Lapanja na svoji toplo zveneči kitari vzdržuje temelje praktično vsake kompozicije in povsem učinkovito nadomešča tudi bas, ob tem pa kar mimogrede in brez večjih sprememb v zvočnosti zasedbe vpleta še razne dih jemajoče linije. Staničev zdaj že kar značilen set bobnov deluje na prvi pogled nekam skromno in krhko, nato pa preseneti z izjemno polnostjo in pestrostjo, ne glede na to, ali mojster po njem tolče z metlicami, kôli ali čajnimi žličkami. Še ena skupna značilnost Lapanje in Staniča je njuna vživetost in intenzivnost, lahko bi celo rekli močna odrska prezenca, ki pa istočasno deluje povsem lahkotno in sproščeno.

Za dobro vzdušje je z druge strani poskrbela številčna publika, ki je sicer potrebovala nekaj komadov za ogrevanje, vendar se je ob naslovnem hitu Come To Me nekje na polovici koncerta že dodobra razživela. Skromen dodatek po koncu rednega dela tako ni zadoščal, zato se je Vasko z zasedbo še enkrat vrnil in ob izdatni pomoči izpod odra ponovil omenjeni hitič. Tako se je zaključil odličen koncert, ki poslušalcev gotovo ni pustil lačnih, čeprav se je zaključil dosti prej, kot bi kdorkoli utegnil biti vsega sit.


* Peter Cimprič


Komentarji
komentiraj >>