Matthias Zschokke
V prejšnji oddaji nemško-švicarskega cikla smo spoznavali švicarske pisatelje tujih korenin, tokrat pa bo v ospredju Matthias Zschokke, ki se je leta 1954 rodil v Bernu, vendar že več kot 30 let živi v Berlinu. Tja se je v prvi vrsti preselil zaradi igralske kariere, ki pa jo je kmalu zamenjal za pisateljsko. Njegov opus večinoma sestavljajo romani (Max, Der dicke Dichter, Maurice mit Huhn ...), zbirki kratkih zgodb, kolumen, popotniških zapisov (Ein neuer Nachbar, Auf Reisen) in nekakšen dnevnik, naslovljen Lieber Niels, v katerem je objavljena elektronska korespondenca z avtorjevim prijateljem. Zschokke ves čas ostaja tudi v igralskih vodah, sicer ne na odru, pač pa kot dramatik in filmski režiser. Za svoja dela je prejel najpomembnejše umetniške nagrade v nemškem prostoru.

Zbirka kratkih zgodb Novi sosed oziroma z izvirnim naslovom Ein neuer Nachbar, iz katere bomo predstavili nocojšnjo zgodbo z naslovom Balz, je izšla leta 2002. V njej so združene kratke zgodbe, impresije, kolumne in esej, nastali v različnih obdobjih.
Pisatelj se v svojih zgodbah največkrat postavi v vlogo nevsiljivega opazovalca, tudi »flâneurja«, ki mu ne uide ničesar. Čeprav se na začetku zdi, da se bo dogajanje odvilo po ustaljenih tirnicah, bralec kaj hitro opazi, da ni vse tako kot se zdi na prvi pogled – obrazne maske padejo, mestne kulise se zrušijo. Odtod tudi grotesknost, ki si jo avtor zlahka privošči. Zgodba o moškem, ki skuša na vsak način izvedeti, od kod prihaja zvok čela, ki ga sliši (Cello) in, ki jo je Zschokke kasneje razvil v romanu Maurice mit Huhn, zgodba o jokajočem pevcu, ki se izkaže za literarnega protagonista (Der weinende Sänger), pa o profesorju, ki suvereno predava o življenju, to pa mu je v resnici iz dneva v dan bolj tuje (Der Professor) in nenazadnje o novem sosedu (Ein neuer Nachbar), ki prične na stanovanjskih vratih neustavljivo pripovedovati zgodbo svojega življenja.
Zgodba Balz (kar je v nemščini lovski izraz za rastitev oziroma parjenje), ki ji bomo v malo okrajšani različici prisluhnili danes, je naslovljena po istoimenskem junaku. Balz natančno splanira nadaljnjih trideset let svojega življenja, vključno z ženo in otrokoma, ter ve, da bo dopust pri 53-ih preživel na Capriju. Nenavaden načrt se celo do potankosti uresniči, vsaj dokler s postmodernističnem prijemom vmes ne poseže pisatelj in jo zasuka v popolnoma drugo smer.

Čeprav je pisateljevo pogosto slogovno orodje ironija, z njo svoje literarno junake le blago ošvrkne. Toliko, da bralca postavi na distanco in ga spomni, da vendarle bere zgodbo. Njegov slog se pogosto približa Walserjevemu, ki je tudi eden redkih pisateljev, katerega odkrito hvali.
Zschokke veliko bolj neprizanesljivo nastavlja ogledalo Švicarjem, pisateljskim kolegom, Berlinu in Berlinčanom, na račun katerih se rad pošali v svojih kolumnah. Humoren in ironičen je tudi zapis o Švici (Dienerbewerbung) o »lepi deželi, kjer se je nakopičilo ogromno bogastva«, njeni prebivalci pa »do največje popolnosti gojijo in negujejo odlike, kot so pridnost, skromnost, čistost, točnost, varčnost, hvaležnost ...« in se hkrati, paradoksno, bojijo uživati življenje s polno žlico, ker na skrivaj mislijo, »da stiska zagotovo ne razsaja drugje slučajno in da prizadeti najbrž čisto preprosto niso bili dovolj pridni ter Bogu všečni, zato jih usoda tepe povsem po pravici.« Avtor ne zanemarja niti aktualnih dogodkov, pri čemer vseskozi ohranja uporniškega duha, ki ne biča z ostrimi in trdimi besedami, ampak raje z lucidno kritiko.