Sobota, 3. 3. 2012
Tit Podobnik
Epsko sodelovanje med motorpsihedelijo in Stalejem Storlokkenom... * v celoti
V tokratni Tolpi bumov se posvečamo epskemu sodelovanju med norveškimi psiho-progresivnimi rokerji Motorpsycho in klaviaturistom mnogih glasbenih voda Stalejem Storlokkenom, sicer prav tako Norvežanom. Plošči lahko resnično očitamo zgolj eno, tisto, kar je vidno že na naslovnici, kmalu pa se izriše tudi skozi poslušanje, to je epskost. Torej, zadeva je res epska, ime je epsko, materiala je za skoraj uro in pol, poleg tega pa vključuje vse, po čemer se je progresivni rock v sedemdesetih postavilo na nekakšen piedestal epskosti v glasbi. Visok vokal, preplet orkestra in rockovske ostrine, odkomplicirane oziroma zakomplicirane z jazzovskim pulzom in seveda poduhovljeno s flavto ali psihedeličnimi klaviaturami. Skratka, recept za juhico stare mame, po kateri se nam toži, ko mame ni več - juho sicer znamo skuhati, a pri poustvarjanju skupka okusov in nostalgičnosti vedno znova zamočimo. The Death Defying Unicorn je dejansko natančno to: stari recept proda na novo, a človek se vpraša, mar mu je potrebno leta 2012 poslušati nekaj, na kar so tripali fotri v času prve naftne krize, hkrati pa ne more zanikati, da mu kakšna nova primes godbe morda ne ugaja.
Slednje je pri bendu Motorpsycho prisotno že od samega začetka in v tem kontekstu gre nedvomno za neko kontinuirano zvočno podobo. Od nekdaj se jih namreč drži aroma preteklih časov, celo nekakšno šaljivo uperjanje prstov nazaj, imenovano motorpsihedelija, sem pa tja jim je uspelo, da so bili tudi precej dolgočasni, težko pa se jim očita premočrtnost. Stale Storlokken se je po drugi strani kalil predvsem v jazzovskih krogih večine norveških strunarskih eminentnežev, poleg tega pa ne smemo pozabiti na Supersilent, v katerem smo ga na Radiu Študent morda še največkrat slišali.
Projekt The Death Defying Unicorn ima korenine dve leti nazaj, ko se je bendu Motorpsycho pri uglasbitvi tega materiala na glavnem odru jubilejnega 50. Mednarodnega jazz festivala Molde pridružil orkester klasičnih in jazzovskih glasbenikov. Vse skupaj je bilo nato podvrženo delnemu rearanžmaju, v katerega je bil Stale Storlokken vključen tudi s komponentskega vidika. Producentske naloge so bile kot na albumu Heavy Metal Fruit znova zaupane Kareju Vestrheimu, kar pred omenjenim albumom iz leta 2010 za bend ni bilo v navadi. Gre pa šive med zvočnima slikama danes obravnavane in tiste plošče vsekakor delno iskati na tem naslovu.
Kot je bilo rečeno že v uvodu, gre za precej dolg izdelek, ki zaseda dva nosilca zvoka. Ta aspekt je sicer dobrodošel, toliko bolj, če gre za progresivno rockovsko ploščo, pri katerih je skoraj vedno prisotna neka "v narekovajih" višja konceptualna zasnova. In tudi v tokratnem primeru bi to težko zanikali, saj se naslove skladb bere kot poglavja, hkrati pa glasba skozi vso uro in pol diha kot pripoved. Tako bodo nujni zarezi, ki jih narekuje časovna omejitev oddaje, nekoliko okrnili dramaturški lok albuma, a vtis bo zadosten.
* v celoti
Komentarji
komentiraj >>