Nedelja, 4. 3. 2012
Bogdan B
Francozi marširajo na Radio Študent v nedeljski Tolpi bumov, v kateri predstavljamo malo mojstrovino francoske ustvarjalke Camille... * v celoti
Femme fatale francoske glasbene scene je oktobra lani objavila dolgo pričakovani četrti studijski album. Pravzaprav smo morali čakati na njen nov izdelek tri leta in lahko smo samo ugibali, v katero smer se bo razvijala glasbena pot ene najbolj originalnih, iskrivih in izpovednih evropskih glasbenic zadnjega desetletja. Predvsem je bilo zanimivo dejstvo, ali bo rojstvo njenega prvega otroka vplivalo na njen ustvarjalni zanos.
Že po nekaj taktih novega albuma smo lahko hitro ugotovili, da Camille ostaja močno zavezana nenehnemu iskanju in spreminjanju glasbenega izraza. Če za prejšnji album Music Hole velja, da ga je z angleščino internacionalizirala in da je za glasbeno osnovo uporabila govorico telesa, bodisi svojega bodisi sodelavcev, predvsem članov brazilske skupine Barbatuques, pa se na novem izdelku vrača globoko v intimnost in k akustični inštrumentalni spremljavi. In v tem je zelo dosledna. Skoraj v vseh skladbah namreč slišimo zasedbo violin, violončela, kontrabasa, kitare, altovskega saksofona, tube in prepariranega klavirja. Akustična kitara se pojavi še v duih z glasom, dvakrat slišimo tudi otroški zbor, dvakrat pa samo glas. Kot bi lahko pričakovali, je največja spremenljivka prav slednje. Camille ravno z načinom petja in barvo glasu menja razpoloženja, dinamiko, tempo, čustvenost. Občutje celotnega albuma je v veliki meri vezano na neuresničeno ali minljivo ljubezen, neuresničena pričakovanja in novo fizično stanje ženske z nosečnostjo in rojstvom otroka. Ob zadržanem razočaranju je v besedilih najti tudi optimizem, recimo že v uvodnem komadu Aujourd'hui, kanček humorja kot v komadu Mars Is No Fun, samoironije v skladbi My Man Is Married But Not To Me in rahlo sarkastičen pogled na Francijo, ki jo označi kot fotokopijo v komadu La France. To je tudi edina res družbeno kritična skladba, v ostalih komadih se Camille izraža z izkušnjami notranjega doživljanja, za katerega je zunanji svet le prostor izražanja, nima pa moči, da bi lahko bistveno posegal v notranjost. Kljub vsemu Camille močno osebno izkušnjo omili že v naslovu albuma, v skovanki Ilo Veyou, ki je sicer bližje francoski izgovarjavi angleške izpovedi I Love You, kjer Francozi angleški I (aj) izgovarjajo kot i, torej ilove you. Ravno v tej pesmi pa ljubezen predstavi kot radoživo izkušnjo, kot bi želela povedati, da ženska tudi ob neizpolnjeni ljubezni ostaja zmagovalka in da strti partnerski odnos ne more odvrniti ženske, da še naprej ljubi.
Camille Dalmais z novim albumom zagotovo ostaja ljubljena. Čas, ki mineva, ji gre v prid. Postaja vedno večja glasbena ikona in umetniška osebnost na francoskem in evropskem glasbenem prizorišču. To ji uspeva brez brezsramnega medijskega pompa in osladnega TV estradništva. Tega preprosto ne potrebuje. Vse, kar danes namreč želimo slišati, ni nič več in nič manj kot Ilo Veyou. Še en glasbeni nežanrski biser, ki bo, za vsak primer, vedno na dosegu rok. Tout dit.
* Bogdan Benigar
Komentarji
komentiraj >>