Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
VASKO ATANASOVSKI TRIO: Come To Me (Celinka, 2012) (ponovitev 15. 3. 2012 ob 00:30) (863 bralcev)
Sreda, 7. 3. 2012
MarioB



Danes v Tolpi bumov nova stvaritev Vasko Atanasovski Tria v recenzentskih kleščah Maria Batelića... * v celoti
Začnimo s stereotipno novinarsko izjavo: »Vaska Atanasovskega ni treba posebej predstavljati.« Hja, povprečni poslušalec teh valov bi se nemara celo strinjal, a recenzentsko uho in njegov um mu nekako ne dasta miru, da je treba to izrabljeno frazo postaviti na glavo. Drugače rečeno, njegov novi projekt, ki sliši na ime Vasko Atanasovski Trio, se nam v marsičem zdi drugačen od prejšnjih, v tolikšni meri, da mu je treba drugače prisluhniti ter ga posledično kritično odmeriti z drugimi kriteriji.

Tisti, ki ste že slišali kakšen komad tria ali ga celo poslušali na koncertih, najbrž že ugibate, kje tičijo razlogi za zgornje misli. Atanasovski se je v tem triu namreč prvič resneje in z vso močjo spopadel s petjem, za razliko od skladb oziroma daljših kompozicij, ki jih je suvereno zapletal in razpletal v svojih prejšnjih, bolj k jazzu naravnanih projektih.

Skrušeno in iskreno priznamo, da nam sprva ni bilo jasno, kaj se dogaja. Korenine tega tria resda najdemo v zasedbi Mljask, s katero se je Atanasovski pred leti že oddaljil od, pogojno rečeno, etno-jazza, ter se s tem kvintetom začel sukati tudi v ritmih klezmerja, swinga in drugih popularno glasbenih idiomov. In pri Mljaskih je že začel s pesmimi, saj je na edini album tega kvinteta uvrstil šegav komad »Rožnato življenje zdaj«. A pesmi ni zapel sam, marveč jo je zaupal pevki Aphri Tesla.

Že v tej pesmi je Vasko izkazal smisel za zapomljivo melodijo in nagajivo inteligentno besedilo. S svojim triom, v katerem sta še dva »mljaskovca«, kitarist Dejan Lapanja in bobnar Marjan Stanič, pa je Vasko pri pisanju pesmi šel v precej drugačno smer: večina komadov je zapetih v angleščini, par jih je v nekdanji »srbohrvaščini«, v slovenščini pa, če se pohecamo, bend le muzicira … Ohranil je nagnjenost k preprostim melodijam in zapomljivim refrenom, dodatno pa nas razveseljuje s samim pomenom besedil, ki so dostikrat na meji burkaštva in kabaretnih songov.

Morda je najbližje temu komad »Everything is History«, ki na skrajno šaljiv način povzema današnjo globalno prisotno hitro izmenjavanje informacij in spremenjen odnos do preteklosti in zgodovine. Nasploh so angleška besedila bolj zafrkantska, malone nadrealistična, omenjeni par srbohrvaških pesmi pa se čutno in novatorsko loteva ljubezenskih tem.

Muzično pa je Vasko v tem triu dodobra razširil svoje do sedaj že široko zastavljene smernice. Ob jazzu, klezmerju in balkanskih motivih je v nalezljivi in veseljaški godbi tria čutiti morje drugih vplivov, od swinga in bluesa do rocka, reggaeja, boogieja in countryja. Le-ti pa so domišljeno postavljeni v kontekst posamične pesmi, torej besedila; posamične zvrsti namreč s svojimi značilnostmi lepo podčrtajo sporočilnost pesmi. Vasku je uspelo doseči enotnost glasbe in besedil, svojevrstno sožitje, ki se ne sesuje niti takrat, ko se bend poda v nori drnec.

V nekem nedavnem intervjuju ob izidu albuma je Vasko povedal, da sam sebe ne jemlje kot pevca. Mi pa lahko dodamo, da je morebitne pomanjkljivosti, denimo kakšno manj sugestivno izvedbo, več kot pošteno nadomestil s sočnim in razburkanim igranjem na pihala, v katerih mojstrsko poskakuje po neparnih ritmih ter se zanosno prepušča zrnatim, pa tudi lirično zaobljenim melodijam. Oba pajdaša mu odlično parirata; čeprav sta povečini v vlogi ustvarjanja ritmičnega ogrodja, si tako Lapanja kot Stanič privoščita kak odcep od zastavljene melodije.

Če se vrnemo na začetek tega zapisa: kljub znanim postavkam je pred nami novi Vasko Atanasovski. Za več kot odtenek je bolj všečen za širše občinstvo, z dodajanjem besedil in drugih zvrsti je nemara postal zanimivejši za poslušalce, ki niso nujno prisegali na jazz. Najbolj pomembno pa je, da v tem novem koraku ni naredil nobenih kompromisov, temveč se je strumno podal v za naše pogoje precej novo muzično mešanico. Za zdaj so rezultati zelo dobri in spodbudni, na teh odličnih in prekaljenih glasbenikih pa ostaja naloga, da v prihodnosti izbrusijo še bolj prepoznaven slog ter se izognejo tipičnim pastem »drugega koraka« tega novo-starega tria.


* Mario Batelić


Komentarji
komentiraj >>