Ponedeljek, 12. 3. 2012
Tit Podobnik
Pred nastopom v okviru cikla Cankarjevi torki se poglabljamo v zadnjo stvaritev uživaškega Resonance Ensembla pod taktirko neumornega prijatelja slovenskih odrov, Kena Vandermarka... * v celoti
Kena Vandermarka poznamo kot osrednjega protagonista sodobne in pretekle chicaške jazzovske zgodbe zadnjega četrt stoletja. Enostavno gre za glasbenika, o katerem si je slehernik že lahko ustvaril vtis, imel plejado možnosti, da ga vidi in sliši v živo, o številčnosti in dostopnosti njegove diskografije pa tudi ne gre izgubljati besed. Skratka, je eden tistih, ki so v naših koncih praktično doma, če ga kdaj izpustimo, bo menda kmalu priložnost, da ga spet ujamemo. Tako je bil nazadnje pred kratkim gost Bizarnice pri Mariči, dan po tej oddaji pa bo z Resonance Ensemble nastopil v Klubu Cankarjevega doma. Ravno ta nastop nas danes tudi najbolj zanima, saj bo najverjetneje na njem predstavljen material s tokrat obravnavanega ploščka, imenovanega Kafka in Flight.
Gre sicer za Vandermarkov projekt, ki ima za seboj tri albume, od katerih so vsi trije izšli pri založbi Not Two, drugi v vrsti pa je del gigantskega 10-delnega seta posnetkov, nastalih v enem tednu. V vseh primerih gre sicer za modularne Vandermarkove kompozicije, odigrane brez pretirane predhodne vadbe, pri vseh treh pa gre prav tako za žive posnetke. Zadnji v vrsti, torej danes obravnavani Kafka in Flight, je nastal davnega leta 2009 v mestni filharmoniji poljskega Gdanska na zadnji postaji turneje, kjer se je po Vandermarkovih besedah zgodil tudi njen vrhunec. Rezultat je skoraj studijsko čist zvok, ki le na redkih mestih izdaja pravo naravo okolice njegovega nastanka.
Ogromna zasedba, ki po številčnosti spominja na Chicago Tentet, je izrazito mednarodno obarvana, saj poleg najbolj ustaljenih ameriških in skandinavskih obrazov v Vandermarkovih kolektivih vključuje tudi nekoliko manj pogosto prisotna pihala Poljakov Waclawa Zimpla in Mikolaja Trzaske ter bas Ukrajinca Marka Tokarja. Pri sami glasbi bi sicer težko rekli, da se ji internacionalni vidik pretirano pozna, niti so namreč čvrsto v Vandermarkovih rokah, izvedba pa je profesionalno namazana, brez pretiravanj v radikalnejše ekskurze. Najdejo se sicer povsem razcepljene pasaže in improvizacijski trenutki, podoba je bolj sproščena kot pri prejšnjih dveh ploščah, a zdi se, da je vse še vedno skrbno pridržano v značilnem jazzovskem groovu.
Posnetek sestavljajo tri daljše skladbe, ki so vsekakor testament Vandermarku kot skladatelju. Ogromno motivom navkljub ohranjajo kompaktnost in tudi neke vrste radoživost, za katero je bržkone najbolj zaslužna izvedba. V neredkih duelih se namreč vedno znova primeri, da se krajši toni dveh izvajalcev odbijajo eden od drugega, s čimer se nad mestoma rigidno podlago ustvarja prepotrebna vihravost. Tako je v odigrani muziki vselej prisoten igriv predznak, s čimer temačnih ekspresivnih globin free-jazza plošča nikoli ne doseže, a resnici na ljubo, tega niti zares noče. Kompozicije želijo ostati všečne, celo poskočne in tako njihov ples med robovi melodij in improvizacij le redko docela preide na eno stran. Zveznost med obema je nedvomno ena glavnih odlik Resonance Ensembla, kar pa ne sme biti presenečenje in nekje v tej maniri se bo predvidoma odvijal tudi jutrišnji koncert. Za ljubitelje Vandermarka vsekakor dogodek, ki ga ne gre zamuditi.
* Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>