Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
GORIBOR: Evo je banja (Dancing Bear, 2012) (ponovitev 21. 3. 2012 ob 00.30) (891 bralcev)
Torek, 13. 3. 2012
mcolner



V torek, 13. marca ob 19. uri ne zamudite Tolpe bumov, ki bo tokrat predstavila dolgo pričakovano drugo studijsko ploščo zasedbe Goribor z naslovom 'Evo je banja', izdano letošnjega leta za založbo Dancing Bear... * v celoti
Zasedba Goribor ima izjemno pestro zgodovino ustvarjanja avtorske glasbe, ki se je odvijala v več ločenih etapah. Različna obdobja delovanja so tesno povezana s širšo družbeno situacijo v Srbiji in na širšem področju nekdanje Jugoslavije. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je v industrijskem mestu Bor deloval kolektiv Projekat, ki se je v spremenjeni postavi – kot Goribor – reformiral leta 1996. V duhu časa od sveta odrezane, represivne in ideološko demonizirane države je skupina delovala izključno lokalno – v mestu Bor in njegovi bližnji okolici. Kulturne vezi med prostori nekdanje federacije so bile prekinjene, s tem pa tudi možnosti za širšo regionalno afirmacijo.

Leta 2003 je bil Goribor opažen s strani hrvaške podzemne založbe Slušaj najglasnije, ki je spodbudila in omogočila izdajo številnih demo posnetkov. Leta 2006, v času pospešenega iskanja izgubljenih in vzpostavljanja novih vezi na področju Jugoslavije, je zasedba prejela nagrado na puljskem festivalu Art&Music. To je pomenilo veliki vstop na regionalno sceno. Goribor je, zlasti po izdaji istoimenskega prvenca, postal vroča roba širom bivše Jugoslavije. Postal je ena tistih zasedb, ki je dosegla kultni status že s svojim debijem.

Publiko in stroko je prepričala njihova avtohtona kombinacija sodobnih elektronskih ritmov in zvokov, semplanja in občasnih skoraj plesnih nastavkov ter rocka in bluesa stare šole. Stičišče dveh povsem različnih godbenih tradicij je za nameček začinjeno z izrazito osebno izpovedno liriko, navezano na lokalno okolje odcvetele periferije. Mesto Bor je namreč nekdanji industrijski gigant, ki se je po razpadu političnega in ekonomskega sistema pogreznil v popoln zaton. Večina prebivalcev devastiranega mesta je ostala brez obetov za prihodnost in upanja. Na ta način je izbira otožne in v usodo vdane bluesovske estetike razumljiva in nekako pričakovana. Tako kot so ameriški avtorji v različnih obdobjih eksistenčnih in družbenih propadov na tovrstni monotoni epski način izražali lastno brezizhodnost, se je to v jugoslovanskem kontekstu zgodilo po koncu socialističnega optimizma.

Razočarano ljudstvo je potrebovalo precej časa, da je spoznalo svojo pirovo zmago, ki se je zgodila na prelomu tisočletja; demokracija ni prinesla gmotne prosperitete, nacionalna država pa je ostala le grenko zadoščenje nove stvarnosti. Razočaranje nad novim svobodnim svetom je pripeljalo do apatije, vdanosti v usodo in značilne melanholije. Ta ujetost posameznika v vihro geopolitičnih procesov in njegova nemoč se iz intimnega mikro-stališča odraža tudi v izpovednosti Goribor.

Nova plošča 'Evo je banja' tako ohranja značilen zvok, estetiko in žanrsko fluidnost prvenca. Kompozicije so po večini sestavljene iz programiranih taktov ritem mašine in semplov, ki jih nadgrajujeta basovska in kitarska linija; prva zvesto sledi začrtanim linijam mašine in občasnih bobnov, medtem ko je kitarski vložek usmerjen v nadgradnjo instrumentalne podlage ter v nenehnem duelu z vokalom. Prav na račun dominantne vloge kitare je izraznost Goribor morda še bolj pomaknjena v surove rockovske vode, čemur odlično pritiče tudi poudarjeno pripovedna lirika.

Četudi so določeni komadi, kot sta 'Uzalud se budiš' in 'Vožnjica', zgrajeni na živahnejši ritmiki, se v njih ohranja otožni duh bluesovske tradicije. Večina komadov se tako odvija v relativno umirjenem tempu počasnega razvijanja in nadgrajevanja kompozicij, ki dajejo prostor slehernemu odigranemu manevru. Skladbe so zatorej dokaj dolge in osredotočene na počasno razpletanje. Med njimi se seveda najdejo tudi takšne, ki se s svojo formo in vsebino najavljajo kot potencialni hiti. To so na primer 'Moje misli', 'Burle' in 'Niko nije kriv'. Na ta način je struktura dvojnega ploščka na račun zanimive dinamike sicer slogovno konsistentnih, a kljub temu raznolikih komadov zasnovana dokaj uravnoteženo. Mešanje sintetičnih elektronskih podlag in retro kitarskega zvoka je z novo ploščo nadgrajeno in obogateno, saj postaja zvočna slika neka celostna, prepoznavna entiteta, ki pritiče prav Goribor. Značilno govorjeno petje, ki izhaja iz pripovedniške narave blues godbe, je tako zgolj korak stran od poskočnejše hip hop izraznosti, ki je z razgibano ritmiko domiselno nakazana v komadu 'Drobilica'.

Goribor s svojo liriko povzemajo izrazito lokalne tematike. V njih se odraža rockerska ikonografija osamljenih samohodcev in neprilagojencev. V središču so večne ideje o odhajanju, reakcije na monotonost lokalnega okolja, iskanja boljše prihodnosti, ljubezenske zablode in eksistencialna preizpraševanja lastne usode. S svoje perspektive Goribor poslušalcu prenašajo občutje bivanja stran od dinamičnega urbanega vrveža, ki s seboj prinaša specifično stanje duha trenutnega časa znotraj podanih družbenih koordinat.


* Miha Colner


Komentarji
komentiraj >>