Petek, 16. 3. 2012
goran
Južnoafriški (konceptualni) provokatorji se na svojem drugem albumu brez zadržkov norčujejo iz pomehkužencev, ki se zadnjih deset let trudijo kastrirati popularno glasbo. In to storijo izvrstno... * v celoti
Petkov termin Tolpe bumov je tradicionalno rezerviran za raperske plošče. Nič drugače ne bo niti danes, le da plošča, ki jo bomo slišali, postreže z zasukom. Nov album južnoafriškega kolektiva Die Antwoord bi med drugim namreč mirno lahko opredelili kot rapersko antirapersko provokacijo. No, v resnici bi to provokacijo lahko razširili tudi v kontekst drugih popularnih muzik ali pa kar širše pop kulture zadnjih desetih let. Na tem mestu je treba povedati, da pljuvanje po svojih stanovskih kolegih samo po sebi ni ravno presežek vreden pozornosti, kaj šele spoštljivosti. Toda Die Antwoord se poslinjevanja loti tako prepričljivo, večplastno in umestno, da se nad ploščo 'Ten$ion' lahko zgražajo le tisti, ki glasbo in sebe jemljejo preveč resno. Tisti, ki zafrkancijo vidijo preveč enodimenzionalno. Na nek način torej tisti, ki jim trojec s svojim drugim albumom reče »jebite se«.
Potem ko so Ninja, Yo-Landi Vi$$er in DJ Hi-Tek pred dvema letoma objavili svoj dolgometražni prvenec ter z njim praktično čez noč navdušili glasbene kritike in publiko, jih je pod svoje okrilje povabila Universalova založba Interscope. Tisti Interscope, ki med drugim objavlja plošče 50 Centu, Diddyu, Eminemu, Enriqueju Iglesiasu, Lady Gaga, Madonni in še kopici zvezdnikov. Toda romanca med Kalifornijci in Južnoafričani se je ohladila, še preden so slednji objavili nov album. Menda zato, ker založniki niso bili navdušeni nad idejo trojca, da kot prvi singel lansirajo po njihovem mnenju preveč obsceno skladbo 'Fok julle naaiers', v prevodu »jebite se vsi«. Die Antwoord se s tem niso preveč obremenjevali. Ploščo 'Ten$ion' so pragmatično objavili pri svoji novoustanovljeni založbi Zef, jo dali v distribucijo Universalu, s tem pa vrgli še eno kost vsem svojim kritikom.
Teh je po novem mnogo več. Albumu očitajo banalno norčevanje, plehko zafrkancijo, s katero naj bi se trojec postavil na isto raven s tistimi, po katerih pljuva. Morda bi se s tem lahko deloma celo strinjali, toda obenem se prav tu skriva presežek. Na prvi posluh, in skozi pretiravanje v videospotih tudi pogled, Die Antwoord na površju svojo podobo v resnici kroji po vzgledu sodobne popularne glasbe. Razlika je le ta, da dobršen del teh kvaziglasbenikov svoje umotvore jemlje smrtno resno, trojec pa tem smrtno resnim umotvorom nastavi ogledalo in jih razgali. Politično nekorektno, brez dlake na jeziku, pove, kaj je narobe s podobo sodobne popularne glasbe in celo sodobne družbe.
Toda tu se še ne ustavi. Z zanimivimi domislicami, ki referirajo na tiste zanimivejše dosežke popularne glasbe zadnjih dvajsetih let, skladbe mojstrsko ovijejo v pop format, rap-rejv kombinacijo pa za razliko od prvenca močno prevesijo v korist plesnega veseljačenja. Pogosto takega, ki z gnetenjem rejverskih stereotipov na prvi posluh ponuja precej osladno, celo banalno podobo. Toda v ozadju imajo vselej skritega aduta, zanimiv, elektronsko insajderski poseg, s katerim te stereotipe spletejo v izjemno glasbeno izkušnjo. Res je, da so v nekaterih skladbah šibkejši, toda po drugi strani se zanimive domislice skrivajo celo v kratkih »skitih«. Očitno je, da zelo podrobno poznajo izročila zanimivih elektronskih plesnih muzik, ta pa s povsem samosvojo estetiko celo spretno nadgradijo. To pa pomeni, da album 'Ten$ion' ponuja subverzivno večplastno izkušnjo, ki izvrstno deluje tako skozi prizmo neobremenjenega poslušanja kot tudi skozi vpetost v aktualno glasbeno in širše dogajanje.
* Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>