Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
TIM BERNE: Snakeoil (ECM, 2012) (ponovitev 27. 3. 2012 ob 00.30) (555 bralcev)
Ponedeljek, 19. 3. 2012
Andrej Hočevar



Ameriški saksofonist prvič s svojim albumom pri založbi ECM: ekstravagantna jazzovska dogodivščina pred torkovim koncertom v Klubu Cankarjevega doma... * v celoti
Trenutno in že nekaj časa je ameriški altovski saksofonist Tim Berne med bolj zanimivimi imeni jazzovske godbe, ki se izhodiščnim omejitvam žanra z injekcijami premišljene svobode nenehno izmika. Gre za enega izmed tistih glasbenikov, ki največjo kompleksnost združujejo z navidez največjo izrazno svobodo - ali pa mogoče obratno -, pač na način, ki oba ekstrema prepleta v neulovljivo celoto izven pomislekov danega idioma. Tima Berna smo sicer že tudi pri nas videli v živo, denimo v odlični zasedbi Buffalo Collision ob Hanku Robertsu, Ethanu Iversonu in Davu Kingu, sicer pa seznam njegovih sodelovanj v zadnjem času predstavlja le najboljše iz sodobne svobodne in improvizirane godbe, tako ali drugače povezane z jazzovskim izročilom.

Bernov letos izdani album Snakeoil je obenem tudi njegov prvi za eminentno nemško založbo ECM, ki jo je glasbenik v intervjujih opisal kot nadvse resno podjetje z neprimerljivimi sredstvi in zmožnostmi širše promocije. S tem se je Berne, ki je za ECM v zadnjih letih snemal še s kitaristom Davidom Tornom in basistom Michaelom Formanekom, med drugim poskušal odgovoriti tudi na pomisleke, da omenjena založba preveč vpliva na zvočni in kompozicijski okvir svojih izdelkov.

Tim Berne se je v nedavni preteklosti izkazal v zasedbah z visokim kreativnim nabojem na presečiščih sodobnih jazzovskih premlevanj in hrupnih, improviziranih zvočnosti s ponekod rockovsko nabrušenostjo. Album Snakeoil – naj bo avtorju prav ali ne – zaznamuje določena komornost, kar je vsaj v kontekstu omenjene založbe tako ali tako njen prepoznavni pečat, je pa glede na Bernove novejše zasedbe vendarle nekoliko presenetljivo. Zato je tukaj takoj treba dodati, da prav ta komorna kvaliteta filigrane akustične zasedbe brez basa Bernovo kompozicijsko govorico postavlja v takšen kontekst, ki zmore njeno notranjo logiko prenesti v nove in presenetljive višave. V tem smislu gre tukaj delno za odmik od Bernovega dela z zasedbami, kot so Bloodcount, Big Satan s Tomom Raineyjem, Hard Cell s Craigom Tabornom ali še posebej Sons of Champignon z Nelsom Clinom.

Snakeoil, na katerem igrajo še klarinetist Oscar Noriega, pianist Matt Mitchell in tudi pri nas že videni, odlični bobnar Chess Smith, je tako album kompleksne glasbene govorice, ki navdušuje z nenehnim prepletanjem in dialektičnim nadgrajevanjem. Bernovi kompozicijski postopki zvenijo pod prsti odlične zasedbe povsem ponotranjeno, zaradi česar tudi najbolj kompleksne forme zvenijo presenetljivo naravno. Kot pravi Berne, si v procesu ustvarjanja ne prizadeva za neposredno iskanje zapletenih struktur, pač pa do njih preprosto pride. To prav toliko drži tudi za izvedbe. Vse skladbe na albumu Snakeoil nenehno valovijo in se nemirno prelivajo iz enega kompozicijskega kosa v naslednjega, pri čemer so prehodi med njimi pogosto zabrisani. Tako lahko iz eteričnega klavirskega uvoda zraste varljivo ritmiziranje ali ekspresivno saksofonsko dretje, ki ga spet utiša nekakšna klasična kvaliteta klarineta brez spremljave. Bernove kompozicijske ideje tako niso zgolj dekoracija, temveč bolj izhodišča za improvizacijska raziskovanja, ki delujejo kot spontana nadgradnja.

Šest dolgih kompozicij na albumu Snakeoil ob pomanjkanju kontrabasa - pomislimo denimo na Sama Šalamona, ki je svojo vizijo takšne zasedbe med drugim raziskoval prav z Bernom - zveni zračno in odprto. Posamezni glasovi se ponekod prepletajo v dani melodiji, drugod v izjemnih dialogih med klavirjem in klarinetom ali pa celo vsak zase ustvarjajo gosto prejo zvočne hkratnosti. Omenjena nadrobljena, komorna kvaliteta tako nemara izvira tudi iz kompleksnega prepletanja, ki se spretno izmika omejitvam kontrapunkta, kar je brez basovske podlage še toliko bolj očitno. Snakeoil prinaša krožne melodije s premikajočim osiščem, odrezave zvočne nize in odlična tolkalska senčenja, ki se lahko razvijejo v najmanj pričakovano plimovanje energične ekspresije. Kar je na Snakeoil še posebej prepričljivo, so trenutki, ko iz vsega omenjenega nenadoma vznikne lažna obljuba ritmične čvrstosti, ki se v trenutku vžge in takoj ugasne. Toda s kakšno svetlobo!


* Andrej Hočevar


Komentarji
komentiraj >>