Četrtek, 22. 3. 2012
Vid
Prisluhnite drugi plošči Szilárd Mezei Wind Quarteta, ki jo je objavila založba Ayler Records. Vojvodinski glasbenik, violist, skladatelj in improvizator čigar koncentrirana in močna glasba lahko konfrontira vsem stereotipom, ki ste se jih naveličali pri klasičnem freejazzovskem ustvarjanju... * v celoti
Čeprav avtorska glasba Szilarda Mezeija na slovenskih odrih ni pogosto izvajana, ga ljubitelji novojazzovske srenje zaradi plošče »Cerkno«, izdane pred nekaj leti za angleško založbo Leo Records, še kar dobro poznajo. Gre za živi posnetek iz slovitega cerkljanskega jazzovskega središča, ki je predstavil avtorjevo gorečo senzibilnost do mingusovsko-dolphyjevske zapuščine. V njegovi diskografiji so sledili projekti, bolj nagnjeni k svobodni improvizaciji ali pa h kompleksnim orkestrskim delom. S ploščo Innen je nastopil čas, da prisluhnemo avtorjevemu bolj sodobnoglasbeno obarvanemu projektu, ki ga tudi ustvarja ta, v Novem Sadu živeči skladatelj in improvizator.
Novo plato pihalskega kvarteta s prepoznavno Mezeijevo violo in stalnimi partnerji je izdala znana francoska založba Ayler Records, s katero muzičist sodeluje že nekaj časa; pred tem je izšla že plošča »As You«. Beseda »Innen« v naslovu albuma se pač referira na stih iz pesmi madžarskega pesnika Otta Tolnaja, ki bi ga lahko prevedli kot 'iz tukaj' oziroma v prenesenemu pomenu 'iz srca'.
Sama glasba je pač cerebralna, kar pomeni, da je godba napisana z nasveti, ki usmerjajo improvizacijo v določeno smer, tako da je razlika do kompozicije le filozofsko vprašanje. Improvizacijski moment ali če hočemo temu reči iskrivost in igrivost, je zelo poudarjen. V spremljevalni skupini so izjemni Bogdan Ranković na klarinetu in altovskemu saksofonu, Branislav Aksin na pozavni in Kornel Papista na tubi. Prvo zgoščenko skupine »We Were Watching the Rain« je kritik časopisa The Wire zaradi njenega inštrumentarija napačno prepoznal kot odmev zgodnjih prvin neworleanškega jazza. Po mojem mnenju godba z do EKG-jevskega minimuma upočasnjenim pulzom prej konotira z glasbo za pokopališke ceremonije in večkrat spominja na kakšen jazzovski requiem.
Takšne skladbe se pojavljajo tudi na albumu »Innen«. Tuba ali pozavna npr. igrajo ostinato fraze, medtem ko ostala pihala skupinsko improvizirajo, kot je to v primeru otvoritvenega komada »A megoldas lehetetlen valtozatai/ The Impossible variations of Solutions«. Naslovni komad se začne s temo, ki jo viola preda klarinetu, po bridgu pa se začnejo improvizacije tretjega glasu, v tem primeru pozavne. Overdose patosa, ki je značilen za Mezeijevo glasbo, se kaže tudi v improvizacijskem slogu klarineta, čeprav solistične dele raje usmerjajo po sledi timbra pozavne kot po harmonijah. Evolucijsko kmalu sledi glas tube in viole v počasnem razvoju.
Najdaljši komad na plošči, »Nagymacska/Big Cat«, vsebuje duhovite pasaže walkinga pozavne in tube, ki se menjajo s pizzicattom viole, ki neidiomatsko improvizira nasproti komornemu ansamblu, v alternacijah z altovskim saksofonom. Komad funkcionira kot programska glasba ali glasba iz risank, iz katere odsevajo emocije, ki so lahko tudi družinske oziroma so na frekvenci z otroškim dojemanjem sveta.
Finalna skladba »Regi tanc/Old dance« nadaljuje v relaksiranem slogu zrelo subtilnega avtorja, ki le malo te svoje sproščenosti deli s svojimi s stresom obremenjenimi sodobniki: na tritonski ostinato frazi pihalcev v baladno intoniranih improvizacijah lahko najdemo tudi gershwinovske citate, ki potrjujejo izjemni čut Mezeija do discipline izvajalcev. Ta veliki se igrajo.
* Vid Jeraj
Komentarji
komentiraj >>