Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
THE CHROME CRANKS: Ain't No Lies In Blood (Bang!/Thick Syrup, 2012) (ponovitev 1. 4. 2012 ob 00:30) (484 bralcev)
Sobota, 24. 3. 2012
bruc



The Chrome Cranks predstavijo najbolj divje in prepričljive izvlečke svojega prodornega zvočnega sveta, ki še zdaleč ni zapisan preteklosti, temveč se odločno usmerja v sodoben rockovski zvočni izraz. Ain't No Lies In Blood poslušalca popolnoma okupira s svojo prodornostjo in neposredno enostavno močjo. Trojica je v svojih zrelih rockovskih letih postala udarnejša in prepričljivejša kot v svojem najbolj vplivnem obdobju... * v celoti
Peter Aaron, kitarist in osrednji »kričač« zasedbe, je The Chrome Cranks ustanovil že konec osemdesetih let, ko sta se v Ohiu povezala z Williamom Webrom. Šele po preselitvi v New York se začne resnično ustvarjalno obdobje. Peter Aaron je k sodelovanju povabil Jerryja Teela, slovitega basista, ki je znan po svojem sodelovanju s hrupnimi Honeymoon Killers, po razhodu s Chrome Cranks pa je deloval v nekaterih pomembnih garažnih rock'n'roll zasedbah. Jerry Teel je vnesel v zasedbo ogromno pozitivne svežine, ki se je nadgrajevala tudi s prihodom bobnarja Boba Berta. Slednji si je svojo rockovsko slavo ustvaril na nekaterih najbolj sočnih glasbenih izdelkih Sonic Youth in ob sodelovanju z »noiserji« Pussy Galore.

Novica o novem albumu klasične punkbluesovske zasedbe The Chrome Cranks je bila razveseljiva za številne oboževalce njihovega predirljivega in odtrganega zvoka, toda povratniški albumi pogosto porajajo veliko mero upravičenega dvoma. Dejstvo je, da so svoj zadnji album The Chrome Cranks izdali že daljnega leta 1997. Sledilo je še nekaj koncertnih nastopov in razpad leta 1998. No, pred tem so izdali še klasiko Love in Exile in tudi album koncertnih posnetkov, z naslovom Live in Exile. Ob koncu devetdesetih so ostali le še lepi spomini na njihov odličen prvenec iz leta 1994, na njihov bolj kontroliran album Dead Cool, ki mu je sledil naslednjega leta, in na vse ostale arhivske posnetke, ki so The Chrome Cranks ponesli med najvplivnejše newyorške rockovske bende devetdesetih let.

Leta 2009 se je klasična zasedba iz sredine devetdesetih let ponovno združila in pričakovanje njihovega novega glasbenega materiala je bilo pospremljeno z mešanimi občutki. Po prvem predvajanju novega albuma je bilo takoj jasno, da se je splačalo čakati, kajti Ain't No Lies In Blood predstavlja newyorški trio v njihovi najbolj divji in razbrzdani inačici. Vse skupaj je bilo posneto in producirano v dobrih treh dneh. Za produkcijo je poskrbel Kevin McMahon, ki je znan po sodelovanju z zasedbami, kot so Walkmen, Swans ali Titus Andronicus. Michael Gira je poskrbel za minimalistično, a učinkovito oblikovanje naslovnice albuma in pred nami je izdelek z veliko dozo sočnega, odbitega punk bluesa, ki nas popelje v močvirni zvočni svet divjega, ekspresivnega izraza The Chrome Cranks.
V uvodnem komadu I'm Trash nas s svojo mogočno zvočno mašino popeljejo v svet zvočnih odkruškov in odbitih ritmov, ki jih prečijo naoljene, repetitivne basovske linije in rezke kitarske razgradnje. Njihov zvok ima močno strukturirano zgodbo, ki se nenehno gradi in namenoma ruši. Dekonstrukcija garažnega rocka, punk rocka, v uvodu celo hard corea, se od začetka do konca albuma prepleta z močnim bluesovskim vezivom. Peter Aaron se dokazuje kot izvrsten bluesovski kričač, ki ima svojo ekspresivno izraznost jasno izdelano. Na trenutke nas popelje v svet kakšnih The Birthday Party, a se že kmalu preusmeri v bolj psihedelične momente. Določeni trenutki so zaznamovani z izleti v prepričljive zvočne momente tipičnega »The Stooges« zvoka, ki so podani na samosvoj, značilen Chrome Cranks način. Tudi presenetljiva, trojna doza obdelav nas doleti ob koncu albuma. Smela razčlemba The Byrds, Lover of the Bayou, se razprostira preko desetih minut, a kljub temu ni prav nič dolgočasna. Skladba je polna notranje dinamike in napetosti.

V dobrih 36 minutah nam Chrome Cranks predstavijo najbolj divje in prepričljive izvlečke svojega prodornega zvočnega sveta, ki še zdaleč ni zapisan preteklosti, temveč se odločno usmerja v sodoben rockovski zvočni izraz. Ain't No Lies In Blood poslušalca popolnoma okupira s svojo prodornostjo in neposredno enostavno močjo. Trojica je v svojih zrelih rockovskih letih postala udarnejša in prepričljivejša kot v svojem najbolj vplivnem obdobju.


* Brane Škerjanc


Komentarji
komentiraj >>