Ponedeljek, 26. 3. 2012
Tadej Stolič
Angleška eksperimentalna skupina Volcano the Bear po petletnem studijskem premoru zopet preseneča s premišljenim hibridom najrazličnejših glasbenih praks. Plošča Golden Rhythm / Ink Music resda prinaša nekoliko bolj rockersko-kitarske skladbe, vendar smo celostno še vedno priča značilnemu kolažu na videz nemogočih zvočnih kombinacij, kar vnovič potrjuje dejstvo, da gre za eno najbolj inovativnih glasbenih senzacij zadnjih desetletji... * v celoti
Marsikateri glasbeni kritik označuje skupino Volcano the bear kot eno najzanimivejših in unikatnih glasbenih senzacij zadnjih desetletij. Da je temu res tako, se lahko prepričamo že ob prvem poslušanju njihovih plošč, čeprav skupina svojo popolnost najbolj izžareva v živih improviziranih nastopih. Bizarna kombinacija različnih glasbenih praks in prijemov ter nenavadne tematske rešitve krasijo tudi najnovejšo ploščo Golden Rhythm/Ink Music, izdano pri založbi Rune Grammofon.
Po petletnem studijskem premoru skupine, ki deluje v različnih postavah že od leta 1995, je pričujoči izdelek posledica izjemno kreativnega sodelovanja večnega jedra skupine, ki ga sestavljata Aaron Moore in Daniel Padden. Gre za pravcata glasbena virtuoza, saj dvojica obvlada celo kopico inštrumentov. Tako Moore (tolkala, trobenta, vokali), kot Padden (saksofon, kitara, vokali) svoje glasbene kompetence z lahkoto dokažeta na živih nastopih, ki predstavljajo tudi obsežen zvočni material omenjene plošče.
Že od svojih začetkov poskuša skupina združevati mnogotere glasbene tradicije in prakse. Poleg širine glasbenega poznavanja, ki sega od jazza, konkretne klasične glasbe, art rocka in vse tja do bolj tradicionalnih in etno glasb sveta, se genialnost skupine najbolj kaže v njihovem občutku za zvočno kompozicijo. Rezultat so zanimivi glasbeni kolaži, ki jih sestavljajo tako dovršeni studijski posnetki kot tudi grobi diktafonski izseki. Vse skupaj pa dvojec začini z miksom živih posnetkov, posnetih ob najrazličnejših priložnostih. Značilno dekontekstualizirano heterogenost zvočnega materiala je skupina ponovno genialno dosegla preko izrednega občutka za kompozicijo na eni strani ter odličnega producentskega dela na drugi. Tu gre omeniti prispevek Clarenca Manuela, občasnega sodelavca dvojice, ki je na pričujoči plošči zopet poskrbel za različne abstraktne zvočnosti preko različnih diktafonskih in digitalnih virov.
Čeprav je plošča Golden Rhythm/Ink Music v primerjavi s svojimi predhodnicami res nekoliko bolj kitarsko oziroma rockersko orientirana, še vedno prinaša 8 med seboj popolnoma različnih skladb. Za razliko od bolj jazzovskih in improviziranih albumov Amidst the Noise and Twigs iz leta 2007 ter Classical Erasmus Fusion iz leta poprej, ki v nekaterih potezah precej spominjajo na glasbo Roberta Wyatta, nas tokratni izdelek pelje v progresivne rockerske godbe, značilne za zgodnja 70. leta prejšnjega stoletja.
Že uvodna skladba »Buffalo Shoulder« se po začetnih disharmoničnih zvočnih teksturah zasuka v pravcato rockersko temo, ki bi jo lahko brez težav pripisali začetnim Gongom ali pa Faustom. Čeprav so v kompoziciji po količini in dinamiki v ospredju tolkalske in kitarske fraze, so predvsem klaviaturske teksture najbolj prepričljive in inovativne.
Nekoliko bolj šaljiva »Baby Photos« prinaša tribalne ritmike z orientalskimi melodičnimi frazami in gledano s perspektive celotnega albuma, skladba deluje kot intermezzo. Prav sledeča »The Great Reimbursing« popolnoma razkrije vso genialnost kolektiva Volcano the Bear. V skladbi se srečamo z razpotegnjenimi modalnimi melodijami in s konkretnimi zvoki, za katerimi stojijo Manuelove domislice. Široko uporabo različnih inštrumentov uspešno krona zaključna solaža na trobenti, ki v zaključku vedno bolj oddaljeno izginja v namišljenem zaodrju.
Preko zafrkantske polminutne skladbe »Bravo« preidemo v freejevski del plošče. Skladba »Quiet Salad« je najbrž kolaž različnih živih inštrumentalnih posnetkov, podkrepljena s studijskimi posnetki Moorove ritmike in zvočnimi teksturami Manuela. Hipnotična »Spurius Ruga« pa preko orientalskih perkusij in krajših melodičnih fraz poudari sposobnost glasbenikov v črpanju idej iz vzhodnjaških svetovnih godb.
Podobno zasnovana »Golden Ink« nas preko pihalsko ritmičnega dialoga nežno prebudi pred zadnjo, 10-minutno »Fireman Show«. Ta garažno kitarska kompozicija rahlo spominja na novejše projekte Nicka Cavea in njegove druščine, vendar bi jo zaradi njene dolžine in ponavljanja minimalističnih fraz lahko označili kot zmes avantgardnega jazza in krautrockerske eksperimentalnosti. Odlično dinamiko kompozicije je glasbeni kolektiv dosegel z izmenjavo bolj zgoščenih zvočnih gmot in zanimivih tolkalskih in pihalnih fraz. Sama zvočna barva skladbe poustvarja občutek živega posnetka, čemur dodatno pripomorejo solistični izseki, podkrepljeni z dobršno mero reverba.
Volcano the Bear so kljub temu, da gre za prvenstveno živo senzacijo, s ploščo Golden Rhythm/Ink Music zopet uspeli ustvariti raznolik in premišljen nadžanrski glasbeni izdelek, ki z mešanjem več tradicij potrjuje njihovo svojevrstnost. Če bi lahko imeli nekatere pomisleke glede glasbenega izraza, ki je mogoče na trenutke res preveč minimalistično enostaven, tega vsekakor ne moremo trditi za producentsko plat albuma, saj jim je uspelo genialno združiti različne zvočnosti v surealno in energično glasbeno sliko.
* Tadej Stolič
Komentarji
komentiraj >>