Danes ob 16h o knjigi Jeana Rolina - tokrat o potepuških psih.
Jean Rolin je francoski pisatelj, novinar in reporter. Če so se njegove knjige in članki v pomembnih francoskih revijah večino časa ukvarjali s politiko, se zdi, da se je s tokratno knjigo Rolin odločil za nekaj drugačnega. Ob prebrani knjigi se izkaže, da temu pravzaprav ni tako. Knjiga, ki je prišla molju pod roke, se imenuje »Mrtvega psa za njim«, Rolin pa na začetku zapiše, da je pač želel napisati knjigo o potepuških psih.
Knjiga opisuje avtorjeve vtise s popotovanj po Turkmenistanu, Tanzaniji, Kitajski, Čilu, Kairu, Palestini, Mongoliji, Rusiji in še bi lahko naštevali. Potepuški psi so nekakšna rdeča nit, ki reportažne drobce med seboj povezuje. Rolin ni prvi, ki postavi tezo, da število potepuških psov v državi odslikava stanje v določeni družbi. Vseeno pa se mu uspe v knjigi izogniti kakršnimkoli klišejem.
Knjiga je pravzaprav čudaška in spominja na pot potepuškega psa, ki nima določenega cilja, ki se zaustavi, kjer se mu zazdi, nenadoma zbeži v drugo smer in se večkrat vrne na isto mesto. Avtor tako ne le pohajkuje po mestih, marveč tudi med anekdotami, zgodovinskimi dejstvi in literarnimi konteksti. Omenja avtorje, kot so Proust, Grossman, Flaubert, in njihove opise potepuških psov v literarnih delih, pri čemer pa ne pozabi na omembe psov, ki jedo človeška trupla, še iz Biblije in Iliade. Psi so za Rolina razlog, da spregovori o ljudeh. Piše o ljudeh in njihovi nemoči glede lastnih problemov. Prek prizme odnosa ljudi do živali mu uspe v izkrivljeno ogledalo odslikati disharmonijo družbe, o kateri govori.
Najbolj presenetljivo v knjigi je, da psi niso nikakršen center pripovedi. Njihove shujšane postave se pojavljajo na posameznih straneh reportaž, vendar le na obrobju, kot da bi nam želel avtor s tem še bolje prikazati bistvo potepuških psov. Sam pohajkuje po svetu na podoben način kot oni – je antiturist, ki raziskuje smetišča, stare železniške postaje, opuščena gradbišča in slepe ulice. Knjiga, ki jo piše, je pravzaprav dolg monolog, ki ga le občasno prekine srečanje s posameznikom, zanimivo dejstvo ali anekdota. Avtorjev miselni tok se ne osredotoča na določeno mesto, marveč le grmadi pripovedi, ki se na prvi pogled ne zdijo vedno povezane s potepuškimi psi. Dolgi, razdelani stavki in digresije v digresijah potegnejo bralca vase že od prve strani, ko brez opozorila ali kakršnihkoli uvodnih besed pristane v avtorjevih mislih in začne svet opazovati z njegovimi očmi.
Rolin je natančen, vnikljiv, pričujoče delo pa je vseeno daleč od strokovne razprave ali tipične reportaže. Še najbolj spominja na literarni dnevnik s poti, ki se spogleduje s sociološkim esejem. Rolin se izogne sentimentalnosti in nazornim opisom okrutnosti, kar bi lahko bralec glede na temo sicer pričakoval. Njegova individualna perspektiva mu dovoljuje da ignorira tisto, kar vidi običajen popotnik, in se ozira tja, kamor se drugi nočejo. Čeprav se dotika tem, kot so poboji psov pred Olimpijskimi igrami v Grčiji leta 2004 ali pa tistih v času Ceauceuskuja v Romuniji, ohrani ironično distanco do sebe in do tega, kar opisuje. Konsekventno in brez hitenja tako gradi tezo, da je pes političen. Da je lahko zrcalo družbe, predmet političnih iger in njihova žrtev. Opazuje, kako ne glede na način, na katerega je vlada prišla na oblast, ta pogosto začne svoj mandat z reševanjem problema potepuških psov. Izpostavi, da tudi na živali v času vojn padajo bombe.
Potepuški pes je dober razlog za potovanje. Rolin svojo pripoved sicer začne in zaključi v Turkmenistanu, kjer išče potomce prvih udomačenih psov, vmes pa piše predvsem o ljudeh, s čimer izriše očitno analogijo med štirinožci in dvonožci. Njegovo delo tako ni tipično čtivo za živaloljubce, niti za ljubitelje reportaž, prav to pa ga dela le še bolj zanimivega.
Knjiga Jena Rolina je v izvirniku z naslovom »Un chien mort aprčs lui« izšla leta 2009, v slovenščino še ni bila prevedena, molj pa upa, da se to kane kmalu spremeniti.
Brala je Petra.
Komentarji
komentiraj >>