Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
NILS FRAHM, Menza pri koritu, 28. 3. 2012 (968 bralcev)
Četrtek, 29. 3. 2012
Andrej Hočevar



Včerajšnji koncert Nilsa Frahma, mladega nemškega pianista in skladatelja, je potrdil glasbenikovo odličnost in pokazal, kako široko je pravzaprav polje njegovega ustvarjalnega dosega. Njegov solo recital v Menzi pri koritu si je ogledal Andrej Hočevar... * v celoti
Včerajšnji koncert Nilsa Frahma, mladega nemškega pianista in skladatelja, je potrdil glasbenikovo odličnost in pokazal, kako široko je pravzaprav polje njegovega ustvarjalnega dosega. Frahm je pripadnik mlajše generacije glasbenikov, ki po eni strani izhajajo iz tradicije klasične glasbe, po drugi pa svoje kompozicije v glavnem polagajo v skladbeno formo popularne glasbe. Njihovo ustvarjanje, ki niti ne pristaja na obstoj strogo definiranih ločnic, oba pola seveda na svojevrsten način prepleta, kar je bilo na koncertu še posebej očitno. Nekoliko daljše točke Frahmovega solističnega recitala so več posameznih skladb z improvizacijskimi izleti spajale v nove, doživete celote, ki so še toliko bolj poudarile raznolikost njegovih glasbenih izhodišč. Ponekod smo slišali minimalistično ponavljanje posameznega pedalnega tona ali počasna, eterična harmonska prelivanja, drugje ambientalne zvočne gmote, precej impresionistične arpeggie ali pa romantizirane, zasanjane meditacije.

Nastop Nilsa Frahma je prijetno, celo posvečeno vzdušje koncerta z neprisiljeno sproščenostjo vzdrževal prav od začetka do konca – od nujne otvoritvene skladbe “Said and Done” s prejšnjega albuma do manj pričakovane, močno razširjene verzije novejše skladbe “Unter” v dodatku. Kot je bilo pričakovati, je Nils Frahm – sicer tonski tehnik – poskrbel za dober zvok vseh svojih - izposojenih - inštrumentov, četudi njihova primernost oziroma tehnična usposobljenost ni bila tako brezhibna. A tudi to ni moglo biti preveč moteče, saj glasba Nilsa Frahma, ki sicer temelji na natančnosti, izbranosti in ljubečem odnosu do detajlov, ni zares perfekcionistična. V njej je, nasprotno, neka toplina, sicer vzvišena in popolna v svoji umetniškosti, zato pa tudi dojemljiva za drobne motnje in napake. Tako je Nils Frahm na odru imel kar tri klavirje: neuporabnega koncertnega - to bi bilo sicer zanimivo slišati! -, svojega električnega z dodatno klaviaturo in še res povprečen pianino, ki se je proti koncu koncerta že prav žalostno razglasil. Učinek je bil sicer srednje moteč, vendar ni povsem porušil skladnje Frahmove glasbene govorice.

Igranje Nilsa Frahma je bilo ves čas zbrano in precej nežno, njegova zvočnost pa je še dodatno mehkobo prejela s pomočjo dušilca iz klobučevine, ki ga je Frahm občasno namestil na pianino. Pri tem je znal z igranjem povsem izkoristiti vse zvočne zmogljivosti danega inštrumenta – primerno ozvočenega, seveda –, tako da je bilo njegovo igranje pozorno tudi na barvne odtenke. S hkratnim igranjem dveh klavirjev je prodornejši, kovinski zvok električnega klavirja dopolnjeval bolj pridušeni zvok pianina, s čimer je Frahm ustvarjal pretočne pasaže, nadvse bogate z alikvoti. Prava vsebina njegove glasbe je tako nenehno oscilirala med barvo in harmonijo, ki sta obe dobili enakovredno vlogo. Ta proces je svoj vrhunec dosegel v neprimerljivo bolj mogočni zvočnosti sintetiziranih zvokov, zavitih v oblak odmevov in zadrževanj, ki jih je na koncu elegantno zaključil na klavirju. Ob vsem tem pa velja poudariti še Frahmovo izredno občutljivost tako za melodijo kot tudi harmonijo, ki ju je znal na najbolj sugestiven način vzdrževati tudi v skrajnih registrih: en sam ton z drugega konca tipkovnice je lahko celotno glasbeno zgradbo postavil v drugačno perspektivo. Kar je tlelo med enim in drugim tonom, je bilo zadržano čustveno bogastvo z neštevilnimi odtenki lepote.

Prijetno presenečenje je bila tudi zelo dobra obiskanost razprodanega koncerta. Sumim, da je Nils Frahm v Menzo pri koritu uspel privabiti tudi kakšnega obiskovalca, ki Metelkovo pozna zgolj od daleč. Organizatorska ekipa je bila na to dobro pripravljena, zato manjše tehnične pomanjkljivosti niso vredne omembe. Pred zaključkom koncerta je Nils Frahm na oder prijateljsko povabil še nadebudneža iz publike, ki je z njim improviziral s kopico - verjetno nehotenih - modrih not. Še bolj simpatično pa bi bilo, če bi s tem nadaljevali raje po koncu recitala.


* Andrej Hočevar


Komentarji
komentiraj >>

Re: NILS FRAHM, Menza pri koritu, 28. 3. 2012
magush [13/04/2012]

organizacija? ne bi hvalil! v menzo smo prisli ob 21h, iz strani organizatorjev nam je bilo receno, da s koncert zacne ob 21:30. prisli smo tocno ob uri (!!!!), pa nismo mogli na koncert. ces, zamudili ste, zdaj pa pojdite domov (karte smo imeli ze placane, stempelj na roki!!). po 25 minutah smo uspeli priti noter, ostali, ki so si tudi predhodno ze rezervirali karte, pa so ostali pred menzo vse do predzadnjega, zadnjega komada...sramota!!!!!!! mislim, tega si v cankarjevem domu (ki je kako elitisticen, a ne?) nikoli ne bi dovolili!!!!
odgovori >>