Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
QUAKERS: Quakers (Stones Throw, 2012) (ponovitev 7. 4. 2012 ob 01.30) (525 bralcev)
Petek, 30. 3. 2012
jizah



Koji kurac je pa to Quakers? Resda doslej najbrž nikoli niste slišali za omenjeni projekt, saj je nastal hitro, svoje temelje pa je snoval v betici gospodiča Geoffa Barrowa, ki si je za to priložnost nadel ime Fuzzface. Gre za multiinštrumentalista in fotra zasedbe PORTISHEAD, ki se sreča s svojstveno vizijo eklektičnega hiphopa. V impresivni mineštri postreže s ploščo delano s pogleda mixtapa z norimi, neobremenjenimi beati... * v celoti
V času hiphoperskega snobizma na eni in nujnega sledenja trendovskim puhlicam na drugi strani se še vedno najdejo ideje, kako hiphop vrniti nazaj v njegovo osnovno esenco. Celovit pogled na hiphopersko sceno trenutka in arzenal, ki ga hiphop žanr definira, z upoštevanjem historičnega vpogleda, osnovnega izročila ter sodobnih glasbenih tokov pa ponavadi prihaja iz vrst ljubiteljev, privržencev in poslušalcev žanra, nevpetih v aktualne nesmisle, kregarije in lobiranja.

Ob teh nastavkih je v svoji glavi potiho začel kreirati svoj raperski projekt gospodič Geoff Barrow, sicer glava britanske trip-hoperske zasedbe Portishead. Za to priložnost si je nadel ime Fuzzface, k sodelovanju je povabil še studijskega inženirja Portisheadov, Stuarta Matthewsa, tokrat skritega za ime 7-Stu-7, in avstralskega producenta dvojca Space Invadas, Katalysta, ki v svojem imenu že premore nekaj raperskega. Tiho snovanje albuma je bilo presenečenje za vse, ušesa pa so postala dobrovoljna, ko je založba Stones Throw izdala sporočilo, da konec marca izide Geoffov projekt Quakers.

Dvojni plošček gradi na raperski osnovi prvega, vokalnega dela albuma, kot dodatek pa ponuja drugi, inštrumentalni del. Na vsakem delu albuma je 41 povečini precej kratkih in pristopsko precej pestrih kompozicij, glavni del pa je vsekakor skrit na prvem, osnovnem, vokalnem ploščku.

Za bazično trojko pa se skriva kar 35 najrazličnejših, povečini raperskih gostov, razprostirajočih se od starošolskih imen, kakršna sta Prince Po in Booty Brown, do vidnih imen podtalne scene, kakršni so recimo Guilty Simpson, M.E.D., dvojec Dead Prez in Phat Kat, ter mnogih novincev in uspešnežev založbe Stones Throw, kakršna sta recimo Jonwayne in Aloe Blacc.

Trojec gradi na eklektični in zvočno avtentični, neokrnjeni podtalni raperski estetiki, ki se tekoče zliva iz kompozicije v kompozicijo, saj je sestavljena kot mixtape, hkrati pa povzema vse okvire klasičnega albuma. Udaren, povečini zelo kolažiran hiphop, poln znanih in povsem neznanih vzorcev ter plastenja, se neprestano zliva v zelo filmsko, atmosfersko močno estetiko, požvižgajočo se na spolirane, brezjajčne, hitovske raperske preračunljivosti in monotonosti. Delček te plošče se je dalo slišati že v filmu „Exit Through the Gift Shop“, prav od tam se verjetno gradi vtis filmskosti, saj v mešanico različnih perspektiv pogosto zahajajo krajše govorne sekvence. V eni od njih slišimo celo predsednika Obamo.

Eklektika albuma zvočno sicer sega tako od prašnega obdobja hiphopa devetdesetih, obdanega z natančnimi sampli in neznanimi, a močno reflektivnimi raperji prilagojenimi izrazu Quakersov, kot v polje starega in novega elektra, funka, občasne zvočne hipnotične psihadelije sedemdesetih, filmskih vložkov in mnogih, komaj slišnih malenkosti. Ne obremenjuje se z raperskimi klišeji in izraža svojstveno mešanico del Prefusa, Madliba, Alchemista, Edana, pokojnega J. Dille in še koga.

Malce moteča je morda dolžina pa tudi kakšen kratek odsek filmskih govorov ali reklam, v osnovi pa gre za zelo vznemirljivo popotovanje po različnih stilih rapa povečini manj znanih raperjev, skritega za močnimi bobni, razigranimi klaviaturami, občasnimi trobilnimi prebliski in nespolirano, komercialno neprijazno produkcijo, ki večino svojega prostora pušča kreativnemu in nepreračunljivemu delu trojca.

Koheziven, žanrsko neobremenjen istoimenski prvenec trojca Quakers, kar je sicer okrajšava za Earthquakers, zastopa osnovno filozofijo hiphopa, ki bo verjetno veliko bolj zanimiva manj standardnim raperskim poslušalcem. Album bi lahko označil kot delo za neklasičnega in odprtoglavega hiphop poslušalca, zgroženega nad trenutnimi trendi in prezentiranjem hiphopa. Leta tihega dela so za seboj pustila raperski presežek, ki ni podlegel bizarno-komercialnemu aspektu večine evropskih producentov, skritih za Geoffovo izjavo: „We wanted to avoid that whole thing of European producers buying in American Mcs to rap some crap over their beats,“ saj prezenci in odprtosti raperskih gostov kljub ekstremni količini slednjih pravzaprav ne moremo nič očitati. Album svojo pestrost morda še bolj kaže na inštrumentalnem delu albuma, ki ga prav tako toplo priporočam. Hvala Geoff. Amen.


* Marko Godnjavec


Komentarji
komentiraj >>