Nedelja, 1. 4. 2012
Andrej Hočevar
V nekem smislu so Lambchop v zadnjih letih še najbolj od vsega poskus, kako v glasbi zadržati utrujenost, spleen, in pri tem ne zveneti utrujeno, temveč iz presežene utrujenosti narediti neprizanesljivo eteričnost.
“Pizda, sploh ne vem, o čem to govorijo, ampak itak je vseeno.” Prve besede albuma so lahko tudi njegove zadnje. Ja, navdušenje dejansko narašča... * v celoti
V načinu, kako Lambchop, mojstri poetičnega podcenjevanja, vedno znova izpadejo skromno, je nekaj sprevrženega. Kurtu Wagnerju in njegovim kolegom nekako nočeš verjeti, v strahu, da se boš s tem izdal in nasedel neki finti. In vendar na vsem skupaj ni prav nič skrivnostnega: Kurt Wagner, ki se je po smrti dragega prijatelja Vica Chesnutta - takrat smo se mu poklonili tudi na tem radiu -, bolj kot ne zatekel v slikarstvo, kot nekakšen kul ata v stanju konstantnega streznjevanja brez popivanja vodi svojo zasedbo, za katero pravi, da predstavlja njegov glavni stik z mladimi glasbeniki. Toda tudi ti, v dvajsetih ali tridesetih, se nekako uspejo vživeti v Wagnerjeve zadržane komorne blodnje, ki so hkrati narejene in iskrene. V nekem smislu so Lambchop v zadnjih letih še najbolj od vsega poskus, kako v glasbi zadržati utrujenost, nekakšen spleen nemara, in pri tem ne zveneti utrujeno, temveč iz presežene utrujenosti narediti neprizanesljivo eteričnost.
Mar ni tako, da Wagnerjeva nostalgija ni zares nostalgična? Kdo drug bi si dandanes svojo glasbo sploh upal predstavljati kot poskus psiho Sinatre? Mr. M je namreč salonska glasba, skozi katero se pretakajo komaj slišni tokovi sedanjosti z vsemi elementi trivialnosti in čustvene nuje. Težka glasba za lahkotno poslušanje? Burt Bacharach, v Nasvhillu zavit v oblak cigaretnega dima, Andy Williams – o groza –, ki mu je v trenutku božjega dotika odpovedal glas, ali – ojoj – Jim Nabors, ki na skrivaj živi življenje zapitega pokvarjenca, potem ko zadovoljni srednji sloj ugasne televizijo in potone v čakanje naslednje, kot bi rekli pri nas, goveje oddaje. In potem Kurt Wagner omenja psiho Sinatro … Ne, to ni nostalgija, kot tudi Wagnerjev lanskoletni album s pevko Cortney Tidwell, Invariable Heartache, ni bil zgolj nostalgično brskanje po obskurnih kantrijaških posnetkih iz preteklosti. “Folk, kle je komad iz dobrih starih cajtov,” reče Gram Parsons, preden zaigra “Hickory Wind”, medtem pa po zraku letijo razbite flaše … Saj pravzaprav ni čudno, da tudi Kurt Wagner v intervjujih omenja brata Louvin, ki ju poleg njiju z Gramom prenaša verjetno edino le še razsvetljeni princ Billy.
No, Mr. M. To so bujni godalni aranžmaji, ki ti mehko božajo telo, ne glede na to, koliko si spil. Ker mogoče nisi nič in stvar zveni bolj ali manj isto. Vse zveni zelo prijetno, po potrebi na skrivaj plesno, a za tem so zgodbe s ceste, iz srca in iz podpodja: “Se spomniš, ko si bil še sam in se je tudi v tvojih najboljših trenutkih zdelo, da je najboljše pravzaprav že za tabo? Tvoja takratna ljubica je bila prijazna, ti pa ne, in v bistvu sem bil takrat tudi jaz ena navadna pizda;” tako nekako bi šlo besedilo skladbe “Buttons”. Ležerna, pretežno inštrumentalna skladba “Gar” je čisti dragulj, ob njem ti lahko gre, po izbiri, na boljše ali pa na bruhanje, ko slišiš tiste ženske glasove, kot bi te zapeljevale lepe sirene, naravnost iz kakšne pol desetletja stare nadaljevanke. Ne, ni nostalgično; totalno kul je. “Ni važno, kakšna je tvoja plača, temveč koliko zaslužiš,” slišimo v skladbi “Kind of”. Stvar perspektive, skratka, in obračanja pomenov iz istega v enako.
Nekaj narejeno minimalističnega je v načinu, kako na albumu Mr. M vse zveni tako premišljeno in kako spretno je orkestrirano z namenom, da bi bilo toliko manj opazno, kolikor je izpopolnjeno. Kurt Wagner, ultimativni brundač, se je z vokalom tokrat umaknil povsem v ozadje, pravzaprav je kar potonil v fini zvočni rjuhi, kot da se mu res več ne da. Pomota. To seveda zveni super in sliko celote hote nekoliko popači, saj je slišati, kot da vanjo niti ne spada, kot da se je v studiu znašel po pomoti. In vendar ima Mr. M še mnoge druge presenetljive trenutke, ki jih sliši le najbolj pozorno uho, skriti so pod umetnimi plastmi sladkorja in smetane. Na koncu se vse sestavi v sentiment suspenza ali suspenz sentimenta, v pretirano potrpežljivost, ki poka navznoter in si prisvaja najbolj spregledane zvočne vzorce. Lahko, da se ti bo po poslušanju albuma zdelo, da vse zveni enako. Lahko, da se motiš. Kdo bi vedel. “Pizda, sploh ne vem, o čem to govorijo, ampak itak je vseeno.” Prve besede albuma so lahko tudi njegove zadnje. In navdušenje dejansko narašča.
* Andrej Hočevar
Komentarji
komentiraj >>