Sobota, 31. 3. 2012
MarioB
V Marseilleu živeči Gvinejec Ba Cissoko na svojem četrtem albumu zopet izvablja magične zvoke Afrike iz svoje kore, tokrat podprt tudi s pihalno in trobilno sekcijo. Album Nimissa je vzel v precep Mario Batelić... * v celoti
Verjetno je malo tako zlahka prepoznavnih glasbil, kot je afriška kora. To 21-strunsko glasbilo s trebušasto osnovo velja za zahtevno in glasbeniki, ki nanj vešče igrajo, nemalokrat obveljajo za izjemno čaščene mojstre in virtuoze. Zaradi zvončkljajočega in pretanjenega zvoka se akustično okolje zdi malone »naravno« zvočno domovanje kore. Kljub temu pa veliko koristov rado posega po spreminjanju njene vloge in zvoka.
Celo eden največjih koristov Toumani Diabaté je, denimo, pred leti – čeprav je slavo požel z akustičnimi albumi – na albumu »Boulevard De L'Independance« posegel po zvočni širitvi, pri čemer mu je med drugim pomagal nihče drug kot Pee Wee Ellis, saksofonist iz zasedbe Jamesa Browna. Podobno pot svojevrstnega »fusiona« je že na začetku delovanja ubral gvinejski korist Ba Cissoko s svojo istoimensko zasedbo.
Najbolj slišna značilnost Cissokove glasbe je elektrificirana kora, za katero v bendu skrbi njegov bratranec Sekou Kouyate, ki je pred leti pri nas z glasbeniki iz Fake Orchestra zagnal projekt Sekou Kouyate Experience. Ime tega projekta z našimi muzičisti, natančneje beseda »Experience«, odlično opiše, v čem je bil Sekou Kouyate poseben. Primerjali so ga kajpak s samim Jimijem Hendrixom, saj so strune njegove kore dejansko spominjale na rezki in distorzirani zvok legendarnega Jimija.
O rečenem smo se lahko pri nas prepričali tako na koncertu benda Ba Cissoko, kakor tudi na številnih špilih omenjenega projekta s člani Fake Orchestra. Kaže pa, da šefu zasedbe, torej Baju Cissoku, tovrstna inovacija ni zadostovala v njegovi težnji spreminjati zvok tradicionalne kore ali, pravilneje rečeno, kar zvok moderne afriške muzike, kakor jo on razume.
Cissoko o tem spreminjanju pravi sledeče: »Modernizirati mandinško tradicijo, da bi jo lahko posejali. Ko iz nje prestopimo, se ji s tem klanjamo.« V tej luči je po prvih dveh albumih, »Sabolan« in »Seno«, ki sta vešče lovila ravnovesje na meji akustičnega in rezko rockerskega, zazvenel tretji album »Electric Griot Land«. Ta je že z naslovom nakazal zvočno smer v še bolj neposredno igračkanje z elektrificiranim zvokom in moderno pop produkcijo.
Na čisto svežem, januarskem albumu »Nimissa« pa je prenovljeni bend stopil še korak dlje v dodajanju drugih tradicij in posledično igranju tudi z aranžmajskimi rešitvami ter ne nazadnje s samim zvokom. Zasedba Ba Cissoko zdaj ne deluje več kot kvartet, pač pa kvintet, povrhu pa je na albumu slišati kar nekaj gostujočih glasbenikov, denimo na harmoniki, ki v nekaterih pesmih poudari občutek lahnosti. Med gosti so najbolj slišni pihalci iz zasedbe The Ava Saty Marching Band, ki pesmim doda nadih funka in latina.
Piko na i je novemu albumu pritisnil Philippe Eidel, sicer znan kot producent Khaleda in Gyspy Kings, ki je album snemal in miksal. Kljub mešanju različnih zvrsti od latina prek jazza, rocka do funka in reaggeja, zvok ni prenasičen. Dejansko se zvočna slika spretno premika od komada do komada in se vedno prilagaja vsakokratnemu vzdušju. Prej omenjena distorzirana kora ni več v ospredju oziroma ni nujno glavna sestavina vseh komadov.
Bend se občasno odreče vsej moderni šari in zaigra v akustičnem ključu. Drugič spet se preda latino in funkovskim plesnim ritmom ter prepusti glavno besedo pihalcem. Morda je komad, ki je najbolj blizu njihovim prejšnjim pesmim, sklepni in z naslovom samorazlagalni »Kora Rocks«, v katerem si Sekou Kouyate da duška tako z elektrificiranimi riffi kot tudi z ostrimi solažami, medtem ko pripevi in ritem spominjajo na začetna leta hiphopa.
Album lepo teče in žanrsko različno naravnani komadi se smiselno in tekoče nizajo od bolj zasanjanega začetka do rockerskega konca. Zvok kore je dostikrat v ospredju, a je malone vedno ozaljšana s kakim drugim inštrumentom. Zdi se, da želi Ba Cissoko za vsako ceno ta inštrument enakopravno umestiti ob bok ostalim. Zaenkrat mu to uspeva brez odvečnih trikov ali zgrešenih rešitev.
Album »Nimissa« ponuja lepo in umerjeno poslušanje in nekaj zelo posrečenih trenutkov, od nežno liričnih prepletov kore in harmonike do sočnih funkijaških pihalskih vložkov. Kljub eklektičnosti je album precej enovito zvočno delo. Čas bo pokazal, ali gre za svojevrstni nov začetek benda Ba Cissoko in ali bo bend vztrajal pri prav taki žanrski mešanici in takem zvoku. Zaenkrat lahko sklenemo, da zastavljeno prečkanje in preseganje meja tradicije pri bendu Ba Cissoko še naprej dobro funkcionirata. Pravzaprav bi si želeli še kak strumen korak več v to smer, a za to bo treba očitno še malo počakati.
* Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>