Sreda, 4. 4. 2012
Vid
Ali je zasedbi Earth na drugem delu lani nadvse hvaljenega albuma, Angels of Darkness, Demons of Light, uspela kvalitativna nadgradnja prvega dela ali nas bodo pustili zadržane?... * v celoti
Ob lanski dvajsetletnici izida Nirvanine prodorne plošče „Nevermind“ je publika, ki raje prisluhne strunarjem z vseh strani spektra, svoj čas raje namenila zasedbi Dylana Carlsona Earth, preprosto zaradi dejstva, da je bil slednji nekaj časa Cobainov cimer. Čeprav je bilo videti, da bo njegova kariera v nekem momentu lahko sledila drugemu 'vzornemu' Cobainovemu sopotniku Marku Laneganu, predvsem zaradi preganjanja lastnih demonov, retrospektivno vidimo, da je obdržal prvotno začrtano smer na liniji The Melvins–Neil Young in vmes igral z vsemi sorodnimi velikani. Tako si je denimo delil split izdaje s K. K. Nullom, Sirom Richardom Bishopom in zasedbo Sunn; na eni novejših plošč pa je svoj del prispeval celo kitarski velikan Bill Frisell. In vse to se je Carlssonu začelo dogajati po tem, ko se je rešil zasvojenosti od drog, šele v novem tisočletju.
Od izida prve plošče iz leta 1993, ki nosi preroško newageovsko ime »Earth 2: The Special Low Frequency Version«, do lirične epopeje »Angels of Darkness, Demons of Light; prvi del« Carlsson v svojih asociacijah namiguje celo na duhovno botrstvo z Michaelom Girajem. Skladbi s plošče, ki takoj pritegneta našo domišljijo, sta »A Multiplicity of Doors« s svojimi lynchevskimi psihoanalitičnimi motivi in »His Teeth Old Brightly Shine« s postwesternskimi podobami pisatelja Cormacka McCartyja. Po drugi strani pa slišimo tudi veliko hrepenenja preko sodobnega bluesa, prepletenega s sproščenim heroinskim umiranjem, ki na veliko zaznamuje ta avtobiografski rekviem.
Kar se tiče praktične uporabnosti tega izdelka, se mi zdi, da v Sloveniji ni tako dolge avtoceste. Mogoče bo to plato treba vstaviti v predvajalnik na poti na prihodnje morske počitnice? Nekateri so mnenja, in to ne le Grki ali Dalmatinci, da naj bi bila plošča „Angels of Darkness, Demons of Light, prvi del“ ena izmed plošč preteklega leta, zato so mnogi kolegi recenzenti njeno nadaljevanje že vnaprej blagoslavljali s toplimi superlativi. Ampak ... uvodna »Sigil of Brass« se sliši kot povprečna vinjeta, kakršne smo slišali in jih hkrati pozabili na preštevilnih postrockerskih albumih iz poznih 90. Njen dolg ustvarjanju legendarnih The Grateful Dead ali pa denimo saharskemu bluesu bi bil pretiran, prej bi ga lahko pripisali zasedbi The Rachels.
Dolgi komadi, ki presegajo deset minut, torej omenjeni »His Teeth Did Brightly Shine«, »A Multiplicity of Doors« in »The Rakehell«, abstrahirajo vlogo bobnarke Adrienne Davis. Preko tega iz zvočne podobe izstopi čelistka Lori Goldston, ki smo ji lahko v preteklosti prisluhnili na slovitem Nirvaninem albumu »Unplugged: Live in New York«. Paradoksalno je, da prav elementi art-rocka, torej dodajanje nenavadnih 'barvajočih' tekstur v rockovski zvok, izluščijo močan namig na dubovsko ustvarjanje; torej delujejo prej reduktivno. Ne pozabimo, da so Earth na povratni turneji, ko so spremljali skupino Sunn, nastopili s pozavno, ki je izjemno efektivno prilezla v njihovo frekvenčno steno, in da so si taisti Sunn te ideje elegantno prilastili, ko so snemali finale svoje uspešnice »Monoliths and Dimensions« s slovitim pozavnistom Julienom Priesterjem.
V drugem delu »Angels of Darkness, Demons of Light« naletimo na veliko namigov na filmsko glasbo in številne študijske prijeme znotraj nje ter posege v blues, dub in art-rock. Kljub vsemu pa nas končni izdelek, prosto po slovarju znanega Mladininega filmskega recenzenta, pušča zgolj zadržane.
* Vid Jeraj
Komentarji
komentiraj >>