Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
NOVA GLASBA ZA ZVOK IZ PODATKOVNIH BAZ, Komuna Kina Šiške, 5. in 6. 4. 2012 (848 bralcev)
Sobota, 7. 4. 2012
Žiga Pucelj



Danes v terminu RŠ recenzije govorimo o dogodku, ki se je pretekla dva večera zgodil v Komuni Kina Šiška. Aksioma je tam organizirala event Nova glasba za zvok iz podatkovnih baz, na katerem se je predstavil izbor načeloma avstrijskih pretežno elektro-akustičnih glasbenikov... * v celoti

V tokratni RŠ recenziji bomo poskušali kritično spregovoriti o dogodku Nova glasba za zvok iz podatkovnih baz, ki je potekal v Kinu Šiška pretekla dva večera. Organizator tokrat: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti.

Najprej pa naj skozi nezgoden ovinek nekaj malega rečemo o naravi PR teksta. V navado nam vsem verjetno že prerašča dejstvo, da veliki večini promocijskega materiala danes ne gre več verjeti. Seveda gre izvor tega vtisa iskati bolj v tržni logiki klicanja na dogodke, tiste, ki imajo vsaj nek potencial privabljanja širše publike. Pred nami tako nastopa prgišče neuporabnih informacij, zbranih v reklamnih tekstih, rumenih cajtngih in še kje, redkeje pa napihnjena besedila zasledimo v resnih predstavitvenih besedah bolj obrobno usmerjenim avtorjem. Vendar se zgodi, da kdaj tudi kaka utrdba eksperimentalne umetnosti sproducira promocijski material, ki naravnost kriči od pretencioznosti, pomanjkanja distance do svojega početja in grdega olepševanja v bistvu sivih in suhoparnih faktičnih informacij.

Vzemimo dva iz množice primerov, prisotnih v promocijskem materialu za dogodek Nova glasba za zvok iz podatkovnih baz. Josef Klammer „išče zvočne izkušnje v dobi silicija,“ delo Katharine Klement in Daniela Lercherja pa spominja na „organske pojave, kot so na primer oblaki s kontrastnimi presekanimi ritmičnimi elementi“ in se „razlikuje od tipičnega ekotripaškega izliva improvizatorjev“. Hmm… gospod Klammer predvsem izumlja nove načine kontrole parametrov računalniških programov, z izrabljanjem kemičnih lastnosti materialov manipulira z zvočno sintezo in procesiranjem, ki pa sta takšna že vsaj deset, če ne petnajst ali dvajset let. Dela pa gospod to v realnem času, ja, računalniki so zadnjih nekaj let sila zmogljivi … Kako pa se delo Katharine in Daniela skozi „oblačne impresije“ razlikuje od „ego“, ups, oprostite, „eko“-tripaških izvajanj improvizatorjev ... uf. Ali bi razstavljanje plasti svojega računarskega talenta nad neskončen spekter akustičnega zvoka lahko bilo na kak način tripaško?

Končajmo zdaj to gonjo, ki je pač motivirana z enostavnim dejstvom, da je muzikalno raziskovanje elektronike v glasbi bistveno enako akustičnemu, medtem ko elektro-akustika, predstavljena na recenziranem dogodku, daje vtis meta-glasbenosti, dviga nad muzikalnosti glasbenega.

Seveda pa ni bilo vse črno-belo in pravkaršnji razmisleki so načelni, ne nanašajo se nujno na vse, kar smo užili med dvodnevnim dogodkom. V prvem kosu prvega dneva so trije veterani, Josef Klammer, Norbert Math in Seppo Gründler, predstavili solo nastope. Klammer je s konceptom „Bobnanje je elastičen pojem“ razširjal bobnanje kot ga običajno poznamo. Silicijevi elementi v opnah iz lateksa in steklenih ploščah preko dotika in prožnosti materiala sprožajo semple in sintetizirane zvočnosti. Josef tudi simulira pravo bobnanje z mahanjem palic po zraku, rezultat je še kar zabaven. Ta element doživi svoj višek, ko Josef v duetu z Gründlerjem palice vihti nad pravimi bobni, „bobne“ zvoči brez udarca po opni. Vrhunec uvodnega dela je po recenzentovem mnenju predstavil Math z učinkovitim psiho-akustičnim raziskovanjem. Uporabljal je računalniško sintezo vzporedno z ali preko zvočenja siren. V raziskovanju muzikalije je njegova kompozicija „undo“ gotovo segla najdlje. Seppo Gründler pa igra kitaro vzporedno z očitno izredno kompleksnim sistemom „patchev“ v programu Pure data. Kitarski zvok je po svoje tu poražen. Otežena kontrola amplitud in osiromašen zven Marshalla kažeta na pomanjkanje interesa za bazično izraznost električne kitare. V duetu s Klammerjem preko duo improvizacije vse to za-dobiva nov smisel, vendar njuna jazz-free impro igra ne dosega slušateljskih iger vrhunskih improvizatorjev, ki jih pogosto slišimo na domačih odrih. Duo éclair Katharine Klement in Daniela Lercherja je proizvedel eleganto zmes granulatorjev in sinteze zvoka, njun set je tekel, vendar je pozornost večino časa begal prepad med akustičnim zvenom klavikorda, ki je večino časa neobremenjeno pronical skozi elektronsko zvočno gmoto. Recenzent bi si tu želel slišati ravno izkoristek tega prepada za ustvarjalne in raziskujoče presežke, vendar so bili najsvetlejši tisti najtišji trenutki, ko je bil perceptivno dostopen le elektronsko moduliran signal.

Vrsto paradoksov, ki so se porajali tekom dveh večerov, pa sta na zaključnem nastopu le še oplemenitila Dope Beat Rosengarten - Gernot Tutner in Elisabeth Schimana. Oba na elektroniki. Zaključek je bil zelo eksplicitno ne-elektro-akustičen. Celo dinamika njunega tehnoidnega izraza izhaja izključno iz spektra elektronskih glasb. Njun pogojno razvlečen techno z obilico ob strani prisotnih digitalnih pokov in šumov je v začetku obetal, a po kakih dvajsetih minutah povedal vse, kar je imel povedati, značilna tehnoidna struktura linearnega scenosleda je s časom povozila sledi improvizacijskega toka, ki naj bi jima bil tako pomemben. Publika je bila posedena in vzdušje je bilo povsem neprimerno razvijanju plesne krajine, ki je v glavnem delu njunega nastopa prednjačilo med muzikalnimi elementi izvajanega. Izkazal pa se je spet Norberth Math, ki je s projekcijo podob in programiranjem v živo oplemenitil njun nastop. Rastoče, razmnožujoče se in stalno izginjajoče projekcije animiranega cvetja so močno spominjale na fascinantne grafične prikazovalnike fraktalnih enačb. Po svoje preprosto in kompleksno hkrati je Math učinkovito kreativno udejanjil svoje interese za mejna območja človeške percepcije in pozornosti.

Nekaj publike je bilo na obeh večerih. Par znanih obrazov, večinoma pa so bili v občinstvu Avstrijci, verjetno prijatelji in družine nastopajočih glasbenikov. Le kaj bi to lahko pomenilo?


* Žiga Pucelj



Komentarji
komentiraj >>