Nova plata njujorških noise rock mojstrov... * v celoti
Pozdravljeni v terminu Tolpe bumov na Radiu Študent. Danes se predstavlja nova plošča kultnega noise rock benda iz New Yorka, ki sliši na ime Unsane (beri Ansejn). Ta je s strani dotične radijske postaje opažen že vrsto let, vendar se ga najbolj omenja - logično - ravno takrat, ko izda novo ploščo. To pa se ne zgodi ravno pogosto, saj si Unsane zadnja leta jemljejo dolge premore med posameznimi izdajami. Tudi do pet let, saj je natanko toliko preteklo med ploščama Visqueen in povsem svežo Wreck. Vendar so se člani v vmesnem času vseeno družili z glasbo. Chris Spencer občasno še ustvarja v zasedbi The Cutthroats 9, bobnar Vinnie Signorelli na žalost ne igra v novi postavi Swansov, je pa igral v zasedbi A Storm Of Light. Kaj pa je počel basist Dave Curran, ni znano, morda se je ukvarjal z grafičnim oblikovanjem, saj je poznan tudi po tej veji ustvarjanja.
Morda je na tem mestu za nepoznavalce zasedbe Unsane treba navesti nekaj dejstev o njej. Plošča Wreck je njihova sedma studijska plošča, medtem ko zasedba obstaja nekje od poznih osemdesetih. Edini originalni član je kitarist in vokalist Spencer, medtem ko se je bobnar Signorelli pridružil leta 1992, basist Curran pa dve leti pozneje in od leta 1994 je zasedba nespremenjena. Unsane so predstavniki hrupnega rockovskega polja, ki so ga v osemdesetih tvorili vsaj še Helmet, The Jesus Lizard, Cop Shoot Cop, Big Black in še kakšna vplivna zasedba bi se našla. Ko govorimo o njihovem glasbenem izrazu, je dejstvo to, da že četrt stoletja ostajajo malodane na isti točki, jasno z manjšimi odstopanji. Morda je tudi to vzrok, da plošče izdajajo na vsakih pet let. Vsekakor bi bolj konstantno izdajanje novih materialov trojec prehitro pahnilo v ponavljajočo se zanko. Povedati pa je treba, da so Unsane vmes prekinili delovanje zaradi malce manj pozitivnega dogodka. Na turneji za četrto ploščo Occupational Hazard so Spencerja na dunajskem koncertu tako pretepli z bejzbolskimi kiji, da je okreval kar precej časa in bend je takrat povsem ugasnil. Povratniška plošča leta 2005 je bila Blood Run, ki so jo predstavili tudi na žal že pokojnem Te Mikka festivalu v Murski Soboti.
Zanimivo pri Unsane je tudi to, da jim skoraj vsako ploščo založi druga založba. Od Matadorja na začetku so nato prešli k Amphetamine Reptile, od tam k Relapse in nato k Ipecacu (beri Ajpekak). Novo pa jim je založila Alternative Tentacles, jasno, založba Jella Biafre.
Unsane se po petih letih vračajo iz newyorškega podzemlja z okrvavljenimi rokami. Seveda metaforično, saj je ta roka zgolj na naslovnici plošče, naslovnice pa so njihova posebnost že leta. Unsane tudi v sedmo pretirano ne spreminjajo lastnega izraza. Trdno ostajajo v hrupnem rocku, jasno, popolnoma surovi formi. Njihov zvok je trade mark že kar lep čas in je v tem žanru precej prepoznaven. Rezkost fenderjeve telekasterce, grmenje fender basa in močno udarjanje po bobnu so na novi plošči izpiljeni prek vseh meja. Če komu znotraj noise rocka uspe doseči takšno koherentnost, potem so to zagotovo newyorški Unsane.
Če se ustavimo še pri skladbah na novi plošči, te ponujajo prepoznavne komponente - blues, ustna harmonika, jezen vokal, odločna ritem sekcija in countryjaško drsenje po strunah. Morda na prvi posluh nič novega za Unsane, vendar presekajo tudi rutino in presenetijo v vsaj dveh skladbah. Potem ko ploščo odpre surova in jezna Rat, se že v drugi skladbi Decay dinamika spremeni in tempo upočasni. Nato se skladbe odvijajo v srednjem tempu, v peti skladbi Metropolis tempo ponovno poskoči in se do osme skladbe po vrsti, Stuck, povsem umiri, saj gre za najmanj divjo skladbo na albumu. Ja, Unsane so posneli celo balado, če ji lahko tako rečemo. Spencer jo bolj kot s kričanjem dopolni z povsem melodičnim vokaliziranjem, kar pa ni ravno običajna forma znotraj Unsane izraza.
Če so Unsane prejšnje plošče po večini zaključevali tako, da so v zadnjem komadu ponudili kakšno industrialno repeticijo, so tokrat na konec albuma postavili priredbo. A ne kar nekega benda. Poklonili so se vplivni zasedbi Flipper iz San Francisca, ki sta ji v preteklosti večjo prepoznavnost napravila vsaj Buzz Osborne in Kurt Cobain, ko sta jo navajala za glavno referenco. Odpičen komad z naslovom Ha Ha Ha zaključi novo izdajo noise rock veteranov Unsane, ki se tudi v sedmo ne izneverijo lastnemu izrazu. Torej skoraj nespremenjeni, a kljub temu močno prepričljivi.
* Gašper Prus
Komentarji
komentiraj >>