Nedelja, 15. 4. 2012
Marko Karlovcec
Poslušamo solistični saksofonski "Blow Job" norveškega pihalca Kjetila Mosterja, ki ga poznamo tako iz sodobnih jazz zasedb The Core in Zanussi 5, kot tudi iz indie-disco-rock senzacije Data Rock... * v celoti
Saksofonist Kjetil Møster je na norveški sodobno-jazzovski sceni precej uveljavljeno ime. Spretno operira ravno na presečiščih zapuščin zgodovinskega free-jazza ter zanimivejše plati skandinavskega jazzovskega izraza, v kateri kdaj tudi bolj mainstreamovsko odmeva lirična zapuščina titana Johna Coltrana. Omenimo le zasedbi The Core in Zanussi Five, s katerima redno sodeluje. Hkrati pa se kot koncertni pihalec in klaviaturist udinja tudi v zasedbi Data Rock, ki je s svojim indie-disco-rockom že povsem v domeni množičnih pop zakonitosti. Z ozirom na vse to morda lahko razumemo tudi nekakšno deklarativnost, s katero je, sodeč po promocijskih tekstih, med nas tokrat poslal povsem okleščeno, solistično edicijo svojega igranja. Povrhu vsega pa še tako, ki bolj kot z jazzom koketira z miljejem svobodne improvizacije. Morda je imel preprosto vsega dovolj, kar bi lahko prebrali v naslovu zaključne skladbe – »I've Been Loosing Me«.
A vrnimo se na začetek. Album odpre naslovna skladba »Blow Job«. Začne se skrajno tiho, s poudarjenim zvokom dihanja in občasnim tonskim klikanjem, ter nas takoj vpelje v zvočni svet, ki smo ga vajeni pri marsikaterem eksperimentalnem saksofonistu. A kaj hitro postane jasno, da gre, bolj kot za zvočno raziskovanje samo na sebi, za precej neposreden poskus udejanjanja specifične tehnike oralnega zadovoljevanja, ki daje naslov albumu – z instrumentom, seveda. Ali vsaj njenih zvočnih rezultatov. Tako slišimo pospešeno ritmično dihanje, cmokanje ustnic in seveda končno vzklikanje. Lahko bi vse skupaj imeli za banalno vajo v onomatopoiji, a zakaj se ne bi pri tem pomudili malo dlje?
Møster se prek jazza, in še posebej free-jazza, umešča v specifično afroameriško tradicijo igranja pihal, v kateri ima pomembno vlogo elaboracija krika kot temeljne sestavine fraziranja in ekspresivne dikcije improviziranega zvočenja. Pa naj bo to implikacija tožbe v bluesu, pridigarski zanos v gospelu, obljuba razvrata v rock'n'rollu ali pač vse-obsegajoči ekstatični krik ognjenega free-jazza. Vse te različne aspekte krika pa druži neko temeljno občutje telesnosti in sem seveda spada tudi seksualnost. Telesna posredovanost kakršnegakoli zvočenja pa ima tudi sicer vedno vsaj nekaj erotičnega izhodišča. To je torej del čutno-kulturnega okolja, v katerem Moster izvaja svoje s tekstualnimi sugestijami ojačene saksofonske oralne stimulacije.
Telesni ritmi in kontrakcije užitka pa nekako prikrito strukturirajo tudi preostanek plošče. Zaradi tega je njegova igra zanimivo kljubovalna in oddaljena od običajnih liričnih dinamik, čeprav je Møsterjev ton še vedno prepoznavno, celo konvencionalno tenor-saksofonski. Tako lahko slišimo vztrajno zavijanje nizkih tonov v skladbi »Partially Natural«, detajlirano zamolklo mrmranje v »No Wonder We Love«, alikvotno kričavost v »I've Been Loosing Me« in tako naprej. Møster v njih raziskuje lastno dojemanje monotone kontinuitete, vendar je v tem daleč od rigoroznih minimalizmov. Gre bolj za izseke nekih zvočnih občutij, po možnosti iz istega dneva, ki nam jih naslika in daje v posluh, brez dramsko narativnih ambicij.
Samotarsko občutje, ki kljub temu občasno veje iz njegovega igranja, spomni na Brotzmannove solistične plošče, še posebej »Right as Rain«. Vendar ne premore njegove moči in naboja, prav tako pa ne prečka niti v območja ne-idiomatskih eksperimentatorjev, kot so John Butcher, Michel Doneda in podobni. Ta vmesnost pa je v končni fazi morda še največja odlika te plošče. Čeprav smo podobne nastavke že večkrat slišali, pa konkreten izsek, ki ga predstavlja plošča »Blow Job«, ni prepogost. To prispeva k njeni dobrodošli, hoteni ali nehoteni, naivni kvaliteti. Lahko jo slišimo tudi kot dnevnik osvobajanja idiomatsko in izrazno veščega glasbenika in je kot taka prijetno nepretenciozna.
Za konec pa še ena opazka k seksualnim podtonom te izdaje. Pred časom se je v pismih bralcev revije Wire vnela razprava o tem, koliko je svobodna improvizacija sploh seksi in ali ni morda povsem izgubila stika s telesnostjo in užitkom. Na tovrstne dileme seveda ni odgovora – razen barvitosti različnih doživljanj iste glasbe s strani različnih posameznikov, seveda. Ali je torej glasba na plošči »Blow Job« seksi? Hm, odvisno od tega, kako vam paše.
* Marko Karlovčec
Komentarji
komentiraj >> Re: KJETIL MOSTER: Blow Job (+3db, 2012) (ponovitev 23. 4. 2012)
LukaZ [15/04/2012]
od uzadi ... 'spomni na Brotzmannove solistične plošče, še posebej »Right as Rain«' ... uff super Brötzmannova solirajoča plata, jo bo treba spet na lager dat ... sicer pa, ko napišeš 'ne premore njegove moči in naboja' je treba vedet, da nosi 'Right As Rain' še posebno emocionalno globino, neznačilno za precej Brötzijevega opusa, ker je igrana kot posvetilo tedaj preminulemu Wernerju Lüdiju, s katerim je Brötz (ob bobnarju Shojiju Hanu) odpihnil Jazz Cerkno, men pa mačka. Skratka gre za krik ob izgubi, ki ga tale fafačina nima (razen izgube sebe- v orgazmu ali v njegovem manjku???) ;)
odgovori >>